JASON
Stručni saradnik - istorija
kapetan bojnog broda
 Online
Gender: 
Posts: 9 140
|
 |
« Reply #93 on: April 17, 2024, 10:05:34 am » |
|
Zagovor in obramba bivšega maršala Boroevića.
Slučajno smo dobili v roke akt, ki vsebuje zagovor in obrambo bivšega maršala Svetozara Boroevića.
Ker zastopamo načelo, da se nikomur ne sme kratiti pravica, da se zagovarja in brani, ako se mu zdi, da se mu dela krivica, zato priobčujemo v celoti dotični dokument, za sedaj brez vsakega komentarja. Glasi se tako-le:
Z p i s n i k,
spisan 14. aprila, podpisan 16. aprila 1919.
Dne 14. aprila 1919. se je zglasil maršal Svetozar Boroević de Bojna pri komandu kraljestva SHS in je prosil, da se sprejme na zapisnik:
Meseca novembra 1918. sem prijavil, kakor je bilo zaukazano, pri likvidujočem ministrstvu bivše avstro-ogrske monarhije in pri 'Odsijeku za narodnu obranu' v Zagrebu svojo pripadnost k Jugoslovanom. Od tega časa so ostali vsi moji poskusi, da bi navezal stike s svojo domovino, brezuspešni, ker niso nobena pisma, ki sem jih odposlal ali ki so bila naslovljena na-me, došla na svoj cilj.
Sedaj sem slučajno izvedel, da ima vsak državljan kraljestva SHS dolžnost položiti prisego vernosti in zvestobe za to državo, zato pošiljam to prisego.
Vporabljam to priliko, da napravim enkrat za vselej konec vsem pravljicam o mojem zadržanju napram na novo ustanovljeni državi s tem, da po resnici in pravici naslikam in očrtam dogodke, ki so doigrali od začetka novembra.
Navajam to-le:
1. Dne 30. oktobra 1918. je vrhovno armadno poveljstvo odredilo, da se je pokoriti samo njegovim ukazom, ne pa naredbam 'Narodnih svetov', češ da se nahajajo delegatie 'Narodnih svetove' pri vrhovnem armadnem poveljništvu, ki tvorijo zvezo med njim in 'Narodnimi sveti'.
2. Dne 1. novembra 1918. sem sprejel od dr. Drinkoviča podpisano brzojavko, v kateri sem bil pozvan, naj zaviram prodiranje italijanske armade in dirigiram jugoslovanske čete v njihovo domovino. Ta brzojavka je bila v popolnem nasprotju z ukazi vrhovnega armadnega poveljništva, ki je zaukazalo izpraznenje Benečije, takisto tudi v nasprotju s poveljem pod točko 1. Med vojno sem bil opetovano primoran, odkloniti prošnje in odredbe, ki niso prihajale od vrhovnega armadnega poveljništva (ministrski predsednik Tisza, honvedski minister, avstrijski poslanci itd.), in odpošiljatelje napotiti na armadno poveljništvo. Tudi tu sem storil isto ter brzojavil v Zagreb, da te želje nе morem izpolniti, ker sem še podrejen vrhovnemu armadnemu poveljništvu. Vrhu tega me je 1. novembra še vezala prisega, ki bi jo moral prelomiti ako bi se hotel pokoriti tudi sicer docela neizvedljivim odredbam o situaciji docela nepoučenega dr. Drinkovjča-Jugoslovanske čete pa so itak že bile na potu v svojo domovino.
3. Dne 1. novembra sem izvedel, da je bil zatvorjen ves brzojavni promet preko Kranjske in da so na ukaz iz Ljubljane zaplenili vso mojo in mojega štaba službeno in pravatno prtljago.
4. Dne 3. novembra me je poklical poveljnik soške armade iz Ljubljane k telefonu. Javil mi je nekaj, česar nisem razumel. Dal sem mu telefonsko to-le zapoved: 'Glavna stvar je, da dobivajo vse preko Kranjske se pomikajoče čete urejeno prehrano, ker bi sicer plenile in pustošile pokrajino. Zato je treba pravočasno oblastem naznaniti kraj, čas in količino prehrane, za katero morajo skrbeti, in to izsiliti, ako ne preostaja nič drugega, s silo orožja'. Pri besedi 's siо orožja' je bila zveza prekinjena.
5. Dne 3. nov. je odpotoval v avtomobili v Ljubljano major Cvitkovič mojega štaba in mi je ob svojem povratku javil, da vlada v ljubljanskih vladnih krogih in pri prebivalstvu proti meni naperjeno nerazpoloženje, češ da nameravam glasom govoric nastopiti proti Jugoslovanom. Te govorice so bile izmišljene.
6. Dne 7. novembra sem poslal majorja Cvitkovića v Zagreb, da bi pojasnil in razložil vsa očividna nesporazumIjenja. Vrnil se je dne 11. novembra ter mi je javil, da so mu v Zagrebu rekli, da dela samo Ljubljana zapreko proti moji povrnitvi na Hrvatsko. 7. Dne 11. zvečer sta odpotovala nadintedant Begič in major Cvitkovič v Luibljano z mojim pismenim pojasnilom.
8. Dne 13. novembra sta se vrnila in javila, da se moje pojasnilo ne smatra za zadostno in mi predložila načrt izjave, ki jo je sestavil predsednik Narodne vlade v Ljubljani. Iz te izjave sem prvič izvedel, da obstoji taka vlada. Doslej sem vedel samo za Narodne svete. Podpisal sem to mi predloženo izjavo v nadi, da je s tem končana ta afera. Govorica, da sem imel namen nastupiti proti Narodni vladi v Ljubljani s silo orožja, je ovržena sama na sebi s tem. ker je nemogoče, da bi nameraval 3. novembra nastopiti proti vladi, o kateri eksistenci sem izvedel še le 13. novembra.
9. Dne 15. novembra sem dobil iz Ljubljane brzojavko, ki sta jo podpisala nadintendant Besne in maior Cvitkovič. Vsebina te brzojavke je bila, da mi hrvatska vlada ne dovoljuje bivanja v Zagrebu. S tem je prestala vsaka možnost direktne zveze z domovino. Bil sem izgnan.
Razen tega, kar sem navedel, se ni doigralo med mano in vladami SHS ničesar drugega.
Tem kronologičnemu orisu dogodkov moram še dodati, da sem bil izpostavljen najabsurdnejšim časopisnim napadom iz Jugoslavije in inozemstva, dasi so se preje očrtani dogodki doigrali samo med mano in uradi, torej ne med privatnimi osebami. Govorice so me obdolževale, da sem izrabljal čete iz Hrvatske, dasi se 13. kor ni med vso vojno nahajal pod mojo komando. In takšnih nezmiselnih govoric je bilo več. Doslej sem se izogibal nastopiti proti tem govoricam, dasi bi bilo zame zelo vabljivo opozoriti na to, da je nekako čudno, da se obrekuje in kaznuje prav tistega moža, kateremu se imata Kranjska in zapadna Hrvatska zahvaljevati, da jih ni že takoj začetkoma italijanske vojne preplavil sovražnik. Ne da bi se hotel hvaliti, lahko smem že danes z dobro vestjo, še preden je objavljen zgodovinski oris teh dogodkov, reči, da je bilo zgolj od mene odvisno, da smo sprevreli borbo na Soči in ne na Savi.
V tem slučaju bi se Ljubljana danes nahajala v istem stanju, kakor Gorica, Kranjska bi ne imela svoje Narodne vlade, marveč italijanski guvernement in bi bila puščava. Naredba Narodne vlade v Ljubljani, da se moja in mojega štaba prtljaga zapleni, se nahaja, v kolikor se tiče privatne lastnine v polnem nasprotju z odredbami Narodne vlade v Zagrebu, ki je izrecno zaukazala, da se ne sme zapleniti privatne lastnine. To nasilstvo se je izvršilo dne 31. oktobra torej v času, ko ni moglo biti niti navidezne upravičenosti k taki odredbi, ker sem še le 1. novembra sprejet dr. Drinkovićevo brzojavko in ker sem se še le 3. novembra telefonično razgovarjal s podmaršalom baronom Wurmom. Meni provzročena nadomestljiva škoda presega daleko moje letne dohodke in se mi do danes ni poravnala, dasi je znana in dasi ni bila provzročena vsled višje sile (force majeure), marveč samo vsled odredbe neke oblasti. (Ta trditev ni utemeljena. Dne 31. oktobra še ni bilo narodne vlade v Ljubljani, torej tudi ni mogla dati nobenega ukaza radi konfiskacije. Opomba uredništva).
Sem pravoslavne vere in sem trpel pod tem vso svojo službeno dobo. Kot poveljnika hrvatsko-slovenskega domobranstva v Zagrebu me je pet let neprestano osurnljala frankova stranka, ki je agitirala proti meni na Dunaju in v Hrvatski. Še poleti 1. 1918 so me v hrvatskem Saboru javno napadli kot srbskega agitatorja. Tembolj čudno se mi zdi, da se me sedaj označuje kot sovražnika države SHS ko mora vsako dete v tej državi vedeti, da sem bil vse svoje življenje vojak in samo vojak in da sem se kot tak izogibal vsakega političnega delovanja.
V zavesti meni provzročene krivice, v zavesti da sem med vojno delal samo čast Jugoslovanom, katerih zvest sin sem bil vsikdar in bom ostal vedno, apeliram na čustvo pravičnosti vseh merodajnih činiteljev v kraljestvu SHS, da mi dado javno in tudi prebivalstvu umljivo zadoščenje, da se s tem izpodbijejo tla s to afero zvezanemu, mnogo razširjenemu prepričaniu. da smo Jugoslovani nehvaležen narod.
Boroević s. r.
SLOVENSKI NAROD, V Ljubljani, v ponedeljak 21. julija 1919.
|
