PALUBA
October 23, 2019, 10:21:34 pm *
Welcome, Guest. Please login or register.
Did you miss your activation email?

Login with username, password and session length
News: Važno,
Obaveštenje o dopunama pravilnika foruma
 
   Home   Help Search Calendar Login Register  
Del.icio.us Digg FURL FaceBook Stumble Upon Reddit SlashDot

Pages: [1]   Go Down
  Print  
Author Topic: Hibridno ratovanje  (Read 3078 times)
 
0 Members and 1 Guest are viewing this topic.
duje
kapetan bojnog broda
*
Offline Offline

Gender: Male
Posts: 17 894



« on: June 06, 2015, 10:16:11 am »

Ja preveo sam pojam hibridnog ratovanja kako ga tumači Wikipedija. Za ostalo će se trebat potrudit

Hibridno ratovanje je vojna strategija koja ujedinjuje konvencionalno i kibernetičko ratovanje, kao i ratovanje (neregularnih) jedinica, koje nisu sastavni dio redovne vojske (prema Wikipediji).

Vir: "Obramba" SLO
http://www.obramba.com/

KAJ JE TO: Hibridno vojskovanje

HIBRIDNO VOJSKOVANJE ZAHTEVA HIBRIDNI ODZIV?

V Reviji Obramba (maj 2015) je brigadir Miha Škerbinc – Barbo, namestnik direktorja oddelka za vojaško načrtovanje in vojaško politiko vojaškega odbora zavezništva NATO (2015−2018) in nekdanji poveljnik 1. brigade Slovenske vojske (2012-2014), v članku podrobneje predstavil področje hibridnega vojskovanja.

Hibridno vojskovanje je vojaška strategija, ki združuje konvencionalno in kibernetično vojskovanje, kot tudi vojskovanje (neregularnih) enot, ki niso del redne sestave neke vojske. (Wikipedija)

Shakespeare v dialogu med Julijo in Romeom ugotavlja, da bi vrtnica dehtela opojno, tudi če bi jo imenovali drugače. Enako mora potem veljati tudi za smrad. Ko nekaj smrdi, je prav vseeno, kakšno ime nosi. In ko smo že pri znanih citatih, ali je res juha iz vrtnic boljša od tiste iz zelja, ker pač vrtnica lepše diši? Ali resnica diši lepše od laži? Koliko je neka resnica ali definicija odvisna samo od strani, s katere nanjo gledamo? To so vprašanja, ki se pojavljajo sama od sebe, ko je govora o hibridnem vojskovanju.

Še pred nedavnim smo se v zavezništvu intenzivno ukvarjali z vprašanjem, kakšno bo varnostno in obrambno okolje v obdobju po Afganistanu. Zdelo se je, da prave ideje pravzaprav ni in da je še najbližji odgovor zelo pragmatičen: zavezništvo se bo v večji meri posvetilo samemu sebi, usposabljanjem, utrjevanju interoperabilnosti in krepitvi medsebojnega sodelovanja. V poveljstvu za transformacijo (Allied Command for Transformation – ACT) so intenzivno proučevali nove grožnje in se ukvarjali z razvoji konceptov. Potem pa se je vse v trenutku spremenilo. Skoraj simultani dogodki, povezani z dejavnostmi ISIL-a na jugovzhodu, in aneksija Krima na vzhodu so temeljito pretresli zavezništvo, spodbudili burne odzive in s seboj prinesli tudi precej zanesljiv odgovor na vprašanje o prihodnjih izzivih zavezništva. Del odgovorov, kar je za poznavalce delovanja zveze Nato ekstremno hitro, je bil dan že na zasedanju v Walesu septembra 2014.

NATO je kot rezultat zaključkov srečanja v Walesu v največji fazi sprememb in adaptacije po koncu hladne vojne. Prvi odzivi v zavezništvu so za naravo groženj in nove značilnosti vojskovanja precej konvencionalni. V Načrtu odzivnosti (Readiness Action Plan – RAP) se predvideva, da bomo podvojili svoje reakcijske sile, pognali koncept sil za hitro posredovanje (t. i. spearhead force oziroma VJTF) z reakcijskim časom manj kot pet dni in začeli ustanavljati šest poveljstev (po sistemu HNS) v baltskih državah, Poljski, Romuniji in Bolgariji. Odgovore na kompleksnejša vprašanja, ki bodo šli v smeri ukrepov zagotavljanja in ukrepov prilagajanja, pa je pričakovati prihodnje leto v Varšavi. Področje, na katerem bo treba najti nove odgovore in se predvsem izogniti največji nevarnosti, »… (ki) v turbulentnih časih ni turbulenca, temveč delovanje na podlagi pretekle, včerajšnje logike«, je tudi področje hibridnega vojskovanja.

Pojav, o katerem bomo govorili v prispevku, ima lahko številna imena. Tako kot bo v kmetijstvu hibrid produkt križanja dveh genetsko različnih osebkov ali v avtomobilizmu hibridni avtomobil s pogonom na dva popolnoma različna energenta, tako v vojaškem smislu pojem hibridnega vojskovanja mora pomeniti, da gre za neke vrste križanje različnih vrst in oblik vojskovanja. V Natu govorimo o hibridnem vojskovanju v kontekstu ofenzivnega delovanja nasprotnika. Rusi bodo za skoraj identičen koncept uporabljali termin nelinearno vojskovanje. Pri tem se terminološka in pojmovna zmeda samo začne. S katere koli perspektive bi se lotili vprašanja, bi z gotovostjo lahko zaključili le, da se ponovno potrjujeta nespremenljivost narave vojne in izrazita dinamičnost njenih značilnosti in karakterja. Skupni imenovalec ostajajo cilji vojne, vojskovanja oziroma strategij, do neke mere pa se spreminjajo in prilagajajo sredstva in načini doseganja ciljev (means, ways). In ne nazadnje, hibridno vojskovanje ni nov pojav, gre za razmeroma nov termin, ki pa spet poimenuje že znane načine in poti v nekem novem kontekstu.

Zgodovinsko gledano se tako lahko vrnemo v 5. stoletje pred našim štetjem k znameniti misli Sun Cu Wuja: »Ni vrhunec veščine doseči sto zmag v sto bitkah. Vrhunec veščine je premagati sovražnika brez boja.« Lahko se spomnimo starih Grkov, kot se je sekretar Nata Jens Stoltenberg, ki je dejal: »Hibridno vojskovanje ni nič novega. Staro je vsaj toliko kot trojanski konj. Večji so le njegov obseg, hitrost in intenzivnost ter poteka bližje našim mejam.« Lahko se spomnimo strategije posrednega nastopanja: »… v katerega vključujejo vse svoje moči – od gospodarske in politične do vojaške –, s katerimi bi posredno, predvsem pa brez množične uporabe vojaške sile v organiziranem oboroženem nasilju, dosegel svoje končne cilje: razširitev svojega vpliva na nova svetovna območja.« Ali pa pojma specialna vojna, za katero je bila prav tako značilna terminološka raznovrstnost: »Ker za tovrstno ogrožanje nimamo mednarodno potrjenega naziva, ga vsak poimenuje po svoje. Nekateri temu pravijo subverzija, drugi tajni boj, podtalni boj, notranja agresija, agresija v miru, subkonvencionalna ali nekonvencionalna vojna itd.«

hibridno vojskovanje

S pojmom hibridno vojskovanje v tem kontekstu lahko povežemo oziroma nanj asociira še več drugih doktrin, strategij, politik ali konceptov. Tako najdemo precej različnih terminov. Konflikt nizke intenzivnosti, spopad nizke intenzivnosti, operacije, drugačne od vojne, in vojaške operacije, drugačne od vojne, mehka sila, pametna sila, podtalna vojna, vojskovanje ali delovanje itn. Nekateri pojmi so nastali skozi zgodovino, nekateri so samo drugačno poimenovanje iste vsebine, drugi pa so vsebinsko zelo drugačni. Zoran Krunić tako na primer argumentirano utemelji razliko med strategijo posrednega nastopanja in konflikti nizke intenzivnosti. Po drugi strani njegova analiza primerjave postopkov in metod obeh pokaže, da je med 18 različnimi točno polovica skupnih oziroma identičnih. Prav tako lahko predpostavimo, da bi analiza pokazala opazno korelacijo med postopki in metodami strategije posrednega nastopanja oziroma specialnega vojskovanja oziroma vojne in hibridnega vojskovanja. Taka analiza, še zlasti v ruskem primeru, bi po našem mnenju lahko znatno prispevala k boljšemu razumevanju hibridnega vojskovanja.

Sodobni avtorji razlagajo pojem hibridno vojskovanje z drugačnega izhodišča, pri čemer pa terminološka in pojmovna zmeda ni nič manjša. Pojem hibridnega vojskovanja je v zahodnem svetu postal pogosteje omenjan in obravnavan po govoru obrambnega sekretarja ZDA Roberta Gatesa pred obrambnim komitejem ameriškega senata leta 2009. Teoretična razlaga pojma se je evolucijsko razvijala iz vsega, kar bi po Hammesu spadalo v četrto generacijo vojskovanja, ko vojna in vojskovanje nista izključna domena nacionalnih držav, temveč se v njej prepletajo nedržavni subjekti, uporniki, neregularne sile, teroristi ipd. Izhodiščna točka, na katero se opira večina avtorjev v razpravah o hibridnem vojskovanju, pa je bila postavljena leta 2006 v Quadrennial Defense Review (QDR), v katerem so bile analizirane grožnje varnosti v prihodnosti. V kontekstu takratnih varnostnih izzivov lahko razumemo, da je bilo prvotno pojmovanje hibridnega vojskovanja bolj ali manj omejeno na združitev tradicionalnih konvencionalnih vojaških taktik in neregularnih taktik ali sil. Ameriški vojaški zgodovinar Peter R. Mansoor v predgovoru k zbirki zgodovinskih esejev, ki opisujejo primere hibridnih vojskovanj, postavi definicijo take oblike vojskovanja: »Hibridno vojskovanje je konflikt, ki vključuje kombinacijo konvencionalnih vojaških sil in neregularnih sil (gverile, uporniki, teroristi), vključuje tako državne kot tudi nedržavne akterje, usmerjene k doseganju skupnega političnega cilja (smotra).« Tudi med eseji v knjigi je razbrati, da pogled na pojem hibridnega vojskovanja ni pri vseh avtorjih enoten. Michele Flournoy, ki je bila pri Gatesu odgovorna za obrambno politiko, je v tistem času (2009) prav tako videla bistvene izzive na obrambnem področju v dvojnosti grožnje. Na eni strani v neregularnih silah in vojskovanju ter na drugi strani v dejstvu, da imajo nastajajoče regionalne sile kakor tudi nedržavni akterji in države brez vladavine prava (rough state) dostop do najbolj sofisticiranih oborožitvenih sistemov, od protisatelitskih in protiladijskih zmogljivosti do zmogljivosti zračne obrambe in zmogljivosti za kibernetske napade. Svoja videnja virov ogrožanja v prihodnosti je strnila v izjavi: »Lahko pričakujemo več hibridnih konfliktov, v katerih bo sovražnik kombiniral regularne (konvencionalne) taktike vojskovanja z neregularnimi in asimetričnimi oblikami vojskovanja.«

Nedorečenost, celo neko zmedo na pojmovnem in terminološkem področju, ko govorimo o hibridnem vojskovanju, potrjuje tudi dejstvo, da je za razumevanje po formuli hibridno vojskovanje = konvencionalno + neregularno že od leta 1996 v Fort Leavenwothu (US Command and General Staff College) obstajal drugačen termin. Thomas Huber je v študiji Napoleonovega neuspešnega zavzetja Pirenejskega polotoka vojskovanje, ki »simultano uporablja konvencionalne ali glavne sile in neregularne sile oziroma gverilo proti svojemu nasprotniku«, poimenoval za sestavljeno vojskovanje. To bi prav gotovo moralo prispevati k razumevanju, da hibridno vojskovanje mora pomeniti nekaj več kot samo križanje teh dveh oblik vojskovanja.

Enega pomembnejših korakov v evoluciji razumevanja in terminologije je potem storil Frank Hoffman. Hoffman najprej ugotavlja, da je sodobne grožnje nemogoče spraviti v preprosto tabelo in jih obravnavati vsako posebej ali jih seštevati in kombinirati. Sodobne grožnje so zamegljene in prepletene in enako velja za sodobne oblike vojskovanja. Hoffman trdi, da »namesto ločenih groženj popolnoma različnih pristopov (konvencionalnega, neregularnega ali terorističnega) lahko pričakujemo, da bo nasprotnik uporabil vse oblike vojne in taktike hkrati«. Hoffman tako nadgradi miselnost o sestavljenem vojskovanju in definira hibridno vojskovanje kot specifično obliko vojskovanja. V njej vidi sinergijsko povezovanje konvencionalnih in nekonvencionalnih oblik v povezavi s terorizmom ter kriminalnim ravnanjem.

Njegovo pojmovanje je hitro postalo splošno sprejemljivo in se je usidralo tako med teoretiki kakor tudi v doktrinah, zlasti v ZDA, Veliki Britaniji, Avstraliji in Izraelu. V okrožnici za usposabljanje, ki dopolnjuje FM 7-100, ameriške kopenske sile definirajo hibridno vojskovanje kot: »Hibridne grožnje so raznolika in dinamična kombinacija regularnih in neregularnih sil in (ali) kriminalnih elementov, združenih s ciljem v doseganju skupnih učinkov.« Po priročniku za operacije FM 5-0 The Operations Process pa je hibridna grožnja »dinamična kombinacija konvencionalnih, neregularnih, terorističnih in kriminalnih zmogljivosti, ki se prilagajajo v zoperstavljanju tradicionalnim oblikam zmogljivosti«.

Glede na relativno sodobnost teh teorij, razumevanj in opredelitev bi lahko pričakovali, da bomo v njih našli odgovore na sodobne izzive, vendar ni tako. Vzrok pomanjkljivosti torej ne more biti v zastarelosti, temveč nekje drugje. Vsaj en odgovor smo že našli. Razumevanje hibridnega vojskovanja torej ne more temeljiti na seštevku različnih groženj, še manj pa na preprosti združitvi neregularnega in konvencionalnega vojskovanja. Trenutne doktrinarne opredelitve dajejo vtis, da so vse preveč omejene na tip vojskovanja, ki je danes že zastarel. Prav tako je treba razumeti, da so v času ukvarjanja z izzivi asimetričnega vojskovanja in protiuporništva (COIN) ZDA imele vlogo edine svetovne velesile. Če hočemo definirati in razumeti hibridno vojskovanje kot obliko vojne prihodnosti, bo prav gotovo potreben povsem drugačen pristop. Razvoj hibridnega vojskovanja bo geopolitično zaznamovan s premikom globalne moči in z nastajanjem multipolarnega sveta. Dejstvom, ki jih napovedujejo strateške smernice, se ni mogoče izogniti niti danes, odločilno vlogo pa bodo igrala že v bližnji prihodnosti. Čeprav so razmišljanja, da gre pri hibridnem vojskovanju za naslednjo revolucijo v vojaških zadevah (Revolution in Military Affairs – RMA), mogoče pretirana, bo naša prihodnja varnost vendar odvisna od naše sposobnosti razumevanja varnostnega okolja, narave vojne in predvsem novih sredstev in načinov nasprotnih strategij, operativnega delovanja in taktičnih postopkov. Da bi razumeli hibridno vojskovanje in s tem enega temeljnih varnostnih izzivov sodobne družbe, ne bo dovolj samo proučevati in predvidevati razvoja oblik ogrožanja. Niti ne bo dovolj uporabljati različnih perspektiv (kot v našem primeru še perspektive specialne vojne in strategije posrednega nastopanja), treba se bo vrniti h koreninam strateške misli o vojni in vojskovanju, proučevati vojno in jo razumeti v kontekstu sedanjosti in zlasti prihodnosti. Če se bo zavezništvo na primer odločilo, da bo kibernetske napade opredelilo kot akt vojne in s tem podlago za aktiviranje petega člena, bo to zelo vplivalo na pojmovanje vojne.

NATO

David Sadovski in Jeff Becker sta se med sodobnimi teoretiki hibridnega vojskovanja še najbolj približala izhodiščem, samemu razumevanju narave vojne. Vojna in vojskovanje imata po njunem mnenju dva osnovna pristopa: materialnega in kognitivnega, torej fizičnega in psihološkega. Pri prvem gre za pristop, po katerem materialna prednost v orožju, velikosti oboroženih sil, boljši tehnologiji, ekonomski moči ipd. prinaša tudi odločilno strateško prednost ali prednost na bojišču. Kot je Clausewitz videl vojno kot akt sile, ki nasprotnika primora k izpolnitvi naše volje, avtorja vidita jedro vojne in najpomembnejši cilj strategije v uničenju oziroma podreditvi nasprotnikove volje. Hibridnost vidita v simultani uporabi materialnih in kognitivnih elementov.

Kakor koli razložimo razvoj pojma hibridno vojskovanje, ali kot strategijo posrednega nastopanja, konfliktov nizke intenzivnosti in specialne vojne, kar je sicer edini poskus, ali pa kot asimetrično vojskovanje in sestavljeno vojskovanje, bo opredelitev fenomena danes v vsakem primeru utemeljena z aktualnimi dogodki na vzhodu Ukrajine in nekoliko manj, pa vendar, z delovanjem ISIL-a. In kjer se naše popotovanje skozi teoretske koncepte in doktrinarne definicije konča, se težava, s katero se srečujemo v zavezništvu, šele začne. Danes v Natu ni javno dostopne doktrine zoperstavljanja hibridnemu vojskovanju, niti uradne definicije pojme. Ob pomanjkanju sodobnejših javnih doktrinarnih opredelitev in monografij se lahko zatečemo k vrsti strokovnih člankov in razprav, ki so preplavili medmrežje. Razumevanje hibridnega vojskovanja v obdobju po dogodkih na vzhodu Ukrajine je dobro povzeto v prispevku direktorice študij na Inštitutu za mednarodne študije in politologijo Univerze v Vilni. Dr. Margarita Šešlegyte pravi: »Kar trenutno opazujemo, da se dogaja v Ukrajini, je simultana uporaba gverile in konvencionalnega vojskovanja, ekonomske, kibernetske in informacijske vojne. Nekateri elementi te oblike vojskovanja so bili že videni v Gruziji. Poglavitni cilj ni v nadzoru teritorija, temveč bolj v ustrahovanju in eksploataciji ranljivosti Ukrajine, slabljenju vlade in institucij države ter rušenju njene legitimnosti.« Ali kot pravi James Sherr, eden največjih zahodnih strokovnjakov za Rusijo, hibridno vojskovanje prikrije agresorja oziroma pravega protagonista vojne, prav tako pa tudi sredstva in cilje konflikta. Pri tem gre torej za uporabo vseh sredstev za uveljavitev moči, ki jih je vsaj za izvajanje propagandnih dejavnosti in informacijskega delovanja v današnji komunikacijski družbi na pretek in ki se v kombinaciji z uporabo konvencionalnih in nekonvencionalnih sil uporabljajo za doseganje strateških ciljev. Neka država ali družba tako lahko postane žrtev okupacije, še preden se je tega sploh zavedala ali še preden je na njen teritorij sploh stopil vojaški škorenj. Če bi pogledali s perspektive specialne vojne, bi to pomenilo, da ko je enkrat uspešno izveden obveščevalni prodor, ko se dosežejo potrebna stopnja ideološke indoktrinacije in želeni rezultati psihološke propagande, ko je vzpostavljena kritična masa podpornikov (petokolonašev) in se dovolj nadzirajo centri odločanja v neki družbi, so glavni cilji praktično doseženi. Volja do upora je zlomljena in vsiljena je volja napadalca.

Danes torej razumemo, da hibridno vojskovanje združuje in ustvarja sinergijske učinke materialnih in kognitivnih zmogljivosti oziroma konvencionalnih in nekonvencionalnih zmogljivosti ter odkrito ali prikrito agresivno, brez upoštevanja legalnih omejitev, ob simultani uporabi vseh elementov nacionalne moči, vsiljuje svojo voljo nasprotnikom pri doseganju mednarodno nelegitimnih lastnih strateških ciljev.

V tem kontekstu se največkrat omenjajo naslednji elementi in oblike hibridnega vojskovanja:

kombinirana uporaba konvencionalnih, specialnih, neregularnih (paravojaških) sil in plačancev (zasebna vojaška podjetja),
intenzivna uporaba propagande,
izvajanje psiholoških operacij in zavajanja,
agresivni ekonomski pritiski,
ustvarjanje in uporaba »petokolonašev«,
ofenzivno kibernetsko delovanje.

Če k temu dodamo še celoten spekter specialne vojne in njene zvrsti povzamemo po pojmovanju, ki je nekoč veljalo v Jugoslaviji, lahko govorimo še o prevratih in podobnih dejanjih, ideološki politični indoktrinaciji, ustvarjanju in izkoriščanju družbenih kriz, državnih udarih, terorističnih akcijah, gverili, akcijah prikrivanja in prebega, izolaciji prebivalstva, preprečevanju pomoči od drugod, o političnih in vojaških pritiskih in predvsem psihološki propagandi.

Na koncu se seveda samo po sebi pojavlja vprašanje: in kaj zdaj? Če se že kdo ne bi strinjal, da bo hibridno vojskovanje postalo ena najpomembnejših točk pri razvoju vojskovanja in prav tako zavezništva, se bo verjetno vsaj strinjal, da je precej pereče aktualno varnostno in obrambno vprašanje. Ne glede na to, kakšno ime nosi, to, kar se danes dogaja na vzhodu Evrope, prav nič ne diši. A bolj kot ukvarjanje z imenom je pomembno, da dojamemo in predvsem razumemo to obliko vojskovanja in to, če je mogoče, še preden se bomo konkretno lotili iskanja rešitev za obrambo pred njo.

Avtor: Miha Škerbinc, vir: Revija Obramba, maj 2015
Logged
dzumba
Stručni saradnik - specijalne jedinice
kapetan bojnog broda
*
Offline Offline

Posts: 18 085


« Reply #1 on: June 06, 2015, 07:12:58 pm »

Ја бих рекао да је то само осавремењена дефиниција  (у складу са постојећом техничко-технолошким и нивоом друштвених односа) појма "специјални рат".  "Хибридни рат" само модернији термин. Можда нису садржајно у потпуности идентични, али термин не садржи "топлу воду", односно то је варијација на исту тему.
Logged
motorista 57 klasa
Prijatelj foruma
poručnik korvete
*
Offline Offline

Gender: Male
Posts: 3 002


Да ли ћемо још коме сметати зато што смо своји?


« Reply #2 on: March 03, 2016, 07:41:33 am »

ГЕРАСИМОВ: Обојене револуције и сајбер-напади су форме хибридног ратовања

    Генерал армије Валериј ГЕРАСИМОВ: Пошто су „обојене револуције“ суштински државни преврати и један од облика вођења хибридног рата - одговарање на њих коришћењем обичне војске није могуће. Против њих се треба борити истим таквим хибридним методама
    Члан Академије војних наука Андреј МАНОЈЛО: Припреме Генералштаба за борбу против обојених револуција су у току и веома су професионалне. Обично се генерали припремају за ратове прошлости, али у овом случају Генералштаб гледа унапред. По мом мишљењу, чланове мрежних структура за увлачење грађана у протесте треба прогласити учесницима хибридних ратова и изједначити их са диверзантима

        САВРЕМЕНИ ратови су хибридне природе. Зато на такозване обојене револуције, сајбер нападе и на припремне радње за те револуције и нападе у формату „меке силе“ треба одговарати хибридним методама, изјавио је начелник Генералштаба Оружаних снага и први заменик министра одбране Русије Валериј Герасимов.

        На скупу у Академији војних наука разматрано је како се борити против „обојених револуција“. Реферат о томе поднео је Герасимов.

        Како су саопштили учесници скупа, у свом реферату Герасимов је говорио о одликама савремених ратова, који су хибридне природе. Њихов неодвојиви део су такозване обојене револуције, сајбер напади и припремне радње у формату „меке силе“, пише московски дневни лист „Комерсант“.

        Пошто су „обојене револуције“, које Министарство одбране Русије сматра суштински државним превратима, један од облика вођења хибридног рата, одговарање на њих коришћењем обичне војске није могуће: против њих се треба борити истим таквим хибридним методама, нагласио је Герасимов.

        Он је поменуо дејства Русије у Сирији као пример комплексне борбе против терористичких група (која укључује дипломатске и друге невојне методе сарадње с другим државама).

        У раду скупа су учествовали и потпредседник руске владе Дмитриј Рогозин, чланови академије и широк круг експерата.

        Председник Академије војних наука, генерал Махмут Гарејев, поднео је годишњи извештај о раду академије. Учесници су размотрили и реформу војне индустрије, модернизацију армије, испоруке оружја и могућност оснивања приватних војних компанија.

        Последњу тему представио је први заменик председника одбора Државне Думе за индустрију, председник Лиге војних предузећа Владимир Гутењов.

        Рекао је да ће се ускоро појавити закон о војним приватним компанијама, а говор Герасимова је назвао „актуелним“. Међутим, одбио је да говори о детаљима из реферата.

        Члан Академије војних наука Андреј Манојло такође је рекао да су говори били намењени специјализованом аудиторијуму, али је истовремено истакао да су припреме Генералштаба за борбу против обојених револуција „веома професионалне“.

        „Обично се генерали припремају за ратове прошлости, али у овом случају Генералштаб гледа унапред“ - казао је он.

        По његовом мишљењу, чланове мрежних структура за увлачење грађана у протесте треба прогласити учесницима хибридних ратова и „изједначити са диверзантима“.

        „Такве мрежне структуре ни по чему се не разликују од оних које користе терористи. Искуство Министарства одбране стечено на Северном Кавказу и у сукобима у последње време могло би бити успешно примењено“ - сматра он.

        По експертовом мишљењу, треба озбиљније приступити изради концепције такозване меке силе - њени поједини елементи постоје у концепцији спољне политике Русије, али су само обележени квачицама и у много чему копирају страна решења у тој сфери.

        Медији су летос писали да је Војна академија руског Генералштаба на сопствену иницијативу започела израду метода у области борбе против „обојених револуција“.


izvor:fakti.org
Logged
Минерска
mornar
*
Offline Offline

Posts: 47


« Reply #3 on: March 03, 2016, 01:05:23 pm »

Све што заглупљује људе је ратно дејство против становништва.

На пример, ријалити гадости.
Logged
Pages: [1]   Go Up
  Print  
 
Jump to:  

Powered by MySQL Powered by PHP Powered by SMF 1.1.19 | SMF © 2013, Simple Machines
Simple Audio Video Embedder

SMFAds for Free Forums
Valid XHTML 1.0! Valid CSS!
Page created in 0.031 seconds with 25 queries.