Uniforme, oružje i oprema partizana u Sloveniji 1941. - 1945.

[Bozo13]

V drugem in tretjem letu vojne so tudi drugi deli obleke postajali vedno bolj raznoliki. Glavno poveljstvo je že pred veliko italijansko ofenzivo poleti 1942 nameravalo uvesti enotno partizansko uniformo. Partizanska uniforma naj bi bila sivozelene barve in sestavljena iz jahalnih ali smučarskih hlač, zaprtega vetrnega jopiča z našitimi žepi iz enakega ali podobnega blaga ter seveda triglavke. Toda izdelava in uvedba te uniforme je bila za takratne razmere le prevelik zalogaj.

Zaradi prihoda novih borcev in ponošenosti starih oblek je polagoma začelo primanjkovati primernih oblačil. To so partizani reševali z oskrbovanjem iz različnih virov. Veliko so jim pri tem pomagali aktivisti Osvobodilne fronte, ki so zbirali najrazličnejša oblačila od civilnih do železničarskih in gasilskih uniform; vedno pomembnejši pa je postajal tudi vojni plen. Gorenjski in štajerski partizani so dopolnjevali svojo »garderobo« z zelenkastimi uniformami nemške policije in rjavimi vermanskimi uniformami, do katerih so še najlažje prišli, saj so jih največkrat lahko zasegli kar pri vermanih na njihovem domu. Na Štajerskem je bilo na primer leta 1943 v te uniforme oblečenih že toliko partizanov, da je večkrat prihajalo do zamenjav. Prav zato so morali vermani v hajkah nositi posebne razpoznavne znake.

Na predelih pod italijansko okupacijo so bili partizani oblečeni v dele zeleno-sivih vojaških in karabinjerskih uniform.

Težave so bile tudi s pomanjkanjem ustrezne obutve, saj je bil to najbolj obremenjen del partizanske opreme. Mokra, ozebla in žuljava stopala so bila posledica neštetih pohodov v strganih in premajhnih obuvalih, zato ni čudno, da so partizani ujete ali mrtve sovražnike najprej sezuli.

Zadnji dve leti vojne so ta pereči problem reševali tudi z izdelki partizanskih čevljarskih delavnic in zavezniško pomočjo. Najbolj iskani so bili škornji, ker so bolje ščitili noge kot čevlji, vendar pa jih večina borcev ni mogla dobiti, zato so meča zaščitili z ovijačami in različnimi gamašami.

Kljub tem težavam z obleko je veliko borcev popestrilo svojo zunanjost z rdečo trikotno rutko, ki so jo nosili okoli vratu. Zelo lepe okrasne rutke so nosili gorenjski partizani. Na njih so bila poleg ornamentov izvezena različna gesla: »Proletarci vseh dežel, združite se!«, »Vsi v boj za svobodo!« ali simboli: zvezda, srp in kladivo itd.

[Bozo13]

Tudi partizanke so zaradi posebnih razmer, ki jih je narekovalo partizansko življenje, začele nositi moška oblačila, kot so hlače in suknjiči, tako da se niso bistveno razlikovale od svojih bojnih tovarišev. Jasno je, da v tem malce pomožačenem videzu ni bilo veliko tiste izzivalnosti, ki ga izžareva ženski način oblačenja.

Med plenom, ki so ga partizani dobili po italijanski kapitulaciji, so bili poleg orožja najbolj veseli uniform in obutve, saj se je večina borcev po dolgem času lahko primerno oblekla in obula. Tako je bila italijanska vojaška uniforma ne le najpogostejše oblačilo primorskih, dolenjskih in notranjskih partizanov, temveč se je zaradi pogostih premikov partizanskih enot po vsej Sloveniji razširila tudi med borce na nemškem zasedbenem ozemlju, kjer je še vedno prevladovala različna civilna obleka, pomešana z uniformami nemških zalednih enot. Vedno več pa je bilo uniform Wehrmachta, ker je veliko Slovencev, ki so morali služiti nemško vojsko, pobegnilo k partizanom.

Se največ so k enotnem videzu partizanov prispevale angleške uniforme »battle dress«, ki so jih zavezniki poleg drugih oblačil in obutve začeli pošiljati v večjih količinah v drugi polovici leta 1944. Marsikateri borec je nosil to uniformo kaki barve, ki so jo sestavljali do pasu segajoča bluza, Mače s spredaj našitim žepom in plašč. Z bluzami borci niso bili preveč zadovoljni, ker so se jim zdele prekratke, zato so jih veliko podaljšali. Krojaške, šiviljske in čevljarske delavnice, ki so jih ustanavljali na osvobojenem ozemlju po padcu Italije, so omogočale množičnejšo izdelavo nove partizanske uniforme, delno oblikovane po vzorcu španske republikanske uniforme. Partizani, ki so jo imeli možnost dobiti, so nosili suknjič s širokim ovratnikom in štirimi našitimi žepi, jahalne hlače, škornje ter titovko. Te uniforme si je največkrat lahko privoščil samo vodilni vojaški in politični kader v enotah in zaledju, tako da so tudi simbolično izražale vedno večje razslojevanje med partizani. Bolj kot te uniforme so bili borcem dostopni drugi izdelki teh delavnic: srajce narejene iz zavezniških padal, perilo, nogavice, rokavice, titovke in obutev.

Kljub plenu, zavezniški pomoči in izdelkom partizanskih delavnic je obleke in obutve še vedno primanjkovalo. Posebno borci v nekaterih operativnih enotah so bili še v zimi 1944/45 skromno oblečeni in obuti. Vsekakor se je bolje godilo tistim partizanom, ki so se borili v prekomorskih brigadah in enotah, ustanovljenih v Sovjetski zvezi. Te so popolnoma oblekli in opremili zavezniki. Nosili so angleške, ameriške ali sovjetske vojaške uniforme, obutev in opremo. Od zavezniških vojakov so se razlikovali samo po titovki z rdečo zvezdo. Ko so borci teh enot spomladi 1945 prispeli v Slovenijo, so bili edini popolnoma enotno oblečeni slovenski partizani.

[Bozo13]

Prvi uradni predpis o partizanskih uniformah je Glavni štab NOV in POS izdal šele februarja 1945 in z njim za slovenske partizane predpisal dva tipa uniform. Uniformo tipa A je sestavljala dolga bluza, jahalne ali dolge hlače, plašč, škornji ali čevlji in visoke gamaše. Uniforma tipa B, ki so jo imenovali »zavezniški tip« pa je bila sestavljena iz zavezniške bluze, hlač, plašča, gamaš in čevljev. S tem odlokom je bilo tudi prepovedano nositi kakršnokoli drugo obleko. Predpis ni bil življenjski in je bil verjetno pisan bolj za prihodnost, kajti dejansko stanje je bilo drugačno, ravno v tem času je bila partizanska obleka najbolj pisana. Največ so nosili najrazličnejšo zaplenjeno nemško, dobljeno angleško in svojo partizansko uniformo, manj pa italijansko in
domobransko uniformo ter civilno obleko.

Skupaj z obleko in obutvijo so partizani dobivali in uporabljali tudi drugo osebno vojaško opremo. Prvi pasovi in oprtnice z eno ali dvema nabojnicama so jim ostali od starojugoslovanske vojske, kasneje so Italijanom zaplenili značilne nabojnice, ki so se nosile poševno čez ramena in pasove s krožno oprtnico in dvema nabojnicama. Nemcem so zaplenili pasove z dvema oprtnicama, šestimi manjšimi nabojnicami ter zaponko na pasu z nemškim orlom, svastiko in napisom »Gott mit uns«. Partizanski poveljniki pa so raje nosili oficirske pasove in jermenje istega izvora. Vsa ta oprema je bila usnjena, angleški pasovi, široke oprtnice z dvema nenavadno velikima nabojnicama, ki so jih pošiljali zavezniki, pa so bili platneni. Pasove z zaponko v obliki peterokrake zvezde in drugo jermenje so izdelovale tudi partizanske sedlarske delavnice.

Eden najpomembnejših delov partizanske opreme so bili nahrbtniki, saj so v njih prenašali skoraj vse svoje premoženje: nadomestna oblačila, jedilni pribor, vojaško porcijo, hrano, odejo, šotorsko krilo in včasih tudi municijo. Tako naloženi so lahko nadomestili blazino in bili odlična zaščita hrbta pred izstrelki. V začetku so nosili običajne platnene planinske nahrbtnike, s katerimi jih je veliko prišlo v partizane. Pozneje so uporabljali zaplenjene italijanske in nemške nahrbtnike oziroma telečnjake. Ker pa teh ni bilo za vse dovolj, so posamezniki nosili tudi platnene vreče z naramnicami, ki so se zavezovale z vrvico. Najbolj so bili cenjeni nemški, z govejo dlako prekriti telečnjaki, ker jih je dež premočil pozneje kot druge.

[Bozo13]

Borci so poleg nahrbtnikov nosili obešene čez ramo tudi platnene ali usnjene torbice, v katerih so prenašali najrazličnejše stvari od hrane, dokumentov, zemljevidov, pisalnega pribora, pošte, časopisov, knjig do ročnih granat. Komandni sestav, komisarji in kurirji so imeli še posebno lepe usnjene torbice, ki so tako tudi označevale položaj lastnika; bolničarke in bolničarji pa so nosili največkrat zaplenjene vojaške sanitetne torbice.

Med drugo opremo, potrebno za življenje v naravi, so bile nepogrešljive odeje, s katerimi se partizani niso samo pokrivali, ampak so jih uporabljali tudi kot dodatno obleko. Topla odeja je pomenila toliko kot dobri čevlji ali poln želodec, zato so bili najbolj veseli zavezniških volnenih odej, ki so bile kvalitetnejše od nemških in italijanskih. Podobno velja za šotorska krila, ki so bila sicer težja od odej, niso pa prepuščala vode in so bila primernejša za pohode v deževnem vremenu.

K osebni opremi so sodile tudi čutarice, menažke, žlice, nožiči, baterije in vžigalniki, daljnoglede in kompase pa je nosil predvsem poveljniški sestav.

Posebnost partizanskega načina vojevanja je vsekakor največji vzrok, da so partizani konec vojne dočakali še bolj raznoliko oblečeni in opremljeni kot na začetku, ter tako zagotovo predstavljajo skupaj z ostalimi jugoslovanskimi partizani posebnost. Mimo lahko trdimo, da v drugi svetovni vojni nobena armada ni nosila toliko različnih oblačil kot naša partizanska vojska.

[Bozo13]

OZNAKE NA POKRIVALIH

Prvo leto vojne slovenski partizani niso nosili na pokrivalih še nobenega razpoznavnega znaka, čeprav je bila prva odredba o tem sprejeta že 29. septembra 1941 na vojaško-političnem posvetovanju v Stolicah. Vrhovni štab je odredil, da morajo partizani na vsem ozemlju Jugoslavije nositi na kapah antifašistično rdečo zvezdo, slovenski partizani pa morajo imeti pod zvezdo še slovensko trobojnico, dolgo 3 cm in široko 1,5 cm (risba 1).
Kmalu zatem je Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet izdalo svojo odredbo, ki je predpisala za znak slovenskih partizanov 4 cm dolgo in 2 cm široko slovensko trobojnico z rdečo peterokrako zvezdo premera 3 cm v sredini (risba 2). Te znake je iz pločevine izdelovala Centralna tehnika v Ljubljani, od koder so jih od pomladi leta 1942 v velikih količinah pošiljali partizanom. Znak po odredbi Vrhovnega štaba pa je prišel v Slovenijo skupaj s triglavko spomladi istega leta.
Po ustanovitvi Prve proletarske brigade so imeli njeni borci na kapah nov znak — rdečo peterokrako zvezdo s srpom in kladivom (risba 3). Pri nas se je ta znak pojavil na kapah borcev Proletarske udarne patrulje konec aprila 1942, kasneje pa so ga kratek čas nosili tudi borci Tomšičeve brigade in borci nekaterih drugih enot. Toda zaradi ugovorov drugih političnih skupin v Osvobodilni fronti so srp in kladivo kmalu odstranili iz zvezd. Tako so slovenski partizani do italijanske kapitulacije nosili različne znake na pokrivalih: rdečo zvezdo na slovenski zastavi, rdečo zvezdo nad slovensko zastavo in samo rdečo zvezdo brez dodatkov (risba 4). Posebnost je bil znak, ki so ga leta 1943 začeli nositi nekateri gorenjski partizani. Sestavljala ga je slovenska zastava v obliki razprte črke V z rdečo peterokrako zvezdo v sredini (risba 5). Posamezniki so nosili tudi različico tega znaka, kjer je bila zastava v obliki črke V obrnjena navzdol (risba 6).
oblike z rdečo peterokrako zvezdo v sredini, pod katero je bila majhna jugoslovanska trobojnica (risba 8 ). Teh znakov pa je bilo malo, tako da je bila rdeča zvezda najpogostejši znak na partizanskih kapah vse do konca vojne.

[ Attachment: You are not allowed to view attachments ]

[Bozo13]

SLOVENSKI PARTIZAN,
orožje, obleka in oprema Slovenskih partizanov
Muzej ljudske revolucije Slovenije, Ljubljana 1990.

link do knjige

[duje]

Božo: "Po ustanovitvi Prve proletarske brigade so imeli njeni borci na kapah nov znak — rdečo peterokrako zvezdo s srpom in kladivom (risba 3). Pri nas se je ta znak pojavil na kapah borcev Proletarske udarne patrulje konec aprila 1942, kasneje pa so ga kratek čas nosili tudi borci Tomšičeve brigade in borci nekaterih drugih enot. Toda zaradi ugovorov drugih političnih skupin v Osvobodilni fronti so srp in kladivo kmalu odstranili iz zvezd."

Prevod: Poslije formiranja Prve proleterske brigade, njeni su borci na kapama nosili novu oznaku - crvenu zvijezdu sa srpom i čekićem. Kod partizana u Sloveniji takav znak pojavio se na kapama boraca "Proleterske udarne patrulje" krajem aprila 1942., kasnije su ga nosili i borci Tomšičeve brigade, kao i borci nekih drugih jedinica. Radi prigovora drugih političkih skupina u OF (Osvobodilni fronti), srp i čekić uklonjem je iz crvenih zvijezda.

Jedna od znaka na kapi slovenskog partizana nošena do kapitulacije Italije.

[Bozo13]

Našao i sliku oznaka u bojama.

[ Attachment: You are not allowed to view attachments ]

[duje]

Našao i sliku oznaka u bojama.

[ Attachment: You are not allowed to view attachments ]

Bravo to sam tražio, kasnije ću  nešto napisat o svakoj oznaci.

[Bozo13]

Imaš na emailu.

LPB

[duje]

Različite uniforme

[duje]

Nakon znaka sa zvijezdom (post21)  i ispod nje slovenska trobojnica, Glavna komanda slovenskih partizanskih jedinica izdaje  naredbu da se na kapi nosi slovenska trobojnica duga 4cm a u sredini crvena zvijezda promjera 3cm  

[ Attachment: You are not allowed to view attachments ]

[duje]

O ovoj oznaci sam pisao u postu 21, pa da ponivim i dodam sliku

"Poslije formiranja Prve proleterske brigade, njeni su borci na kapama nosili novu oznaku - crvenu zvijezdu sa srpom i čekićem. Kod partizana u Sloveniji takav znak pojavio se na kapama boraca "Proleterske udarne patrulje" krajem aprila 1942., kasnije su ga nosili i borci Tomšičeve brigade, kao i borci nekih drugih jedinica. Radi prigovora drugih političkih skupina u OF (Osvobodilni fronti), srp i čekić uklonjem je iz crvenih zvijezda".

[ Attachment: You are not allowed to view attachments ]

[duje]

Do kapitulacije Italije, slovenski partizani, nosili su različite oznake, pa su neki nosili samo crvenu zvijezdu.


[ Attachment: You are not allowed to view attachments ]

[duje]

Poseban znak na kapama, na početku 1943.godine, nosili su neki partizani, na Gorenskoj (sjevernozapadni dio SLO), koji je bio u obliku rasširenog  slova "V" (slovenska trobojka) sa crvenom zvijezdom u sredini.

[ Attachment: You are not allowed to view attachments ]