PALUBA

Vir: Revija „Obramba“ jun 2008. Godine
Autor: Aleš Čarman

Uniforme, oružje i oprema slovenskih partizana

Glavna komanda slovenskih jedinica već je na početku drugog svj. rata, u ljeto 1941., na teritoriji Slovenije dala preporuku kako bi trebao biti obučen slovenski partizan. Preporuka kaže da bi trebao biti svaki partizan što bolje obučen i obuven. Borci su nosili sportski krojene djelove odječe, planinarske čizme – prije svega bili su u civilnim odjelima. No to nije bilo primjereno za partizanski način života u šumama. Partizani su nosili i vatrogasene te željezničarske uniforme, kao i uniforme bivše kraljevske vojske. Na glavama su nosili sve od sportskih kapa, šešira, beretki, kacige francuskog tipa….Tako je na početku partizanska vojska ličila više na grupe planinara, izletnika nego na vojsku.

Glavna komanda bila je svjesna te situacije, na proljeće 1942., preuzeli su od hrvatskih partizana kape sa tri „roga“, krojene prema španjolskom uzoru, zvali su ih „triglavke“. Postale su jedinstvene za sve partizane na početku rata. Ta kapa je prilagođavana – prekrojena nekoliko puta (dodana je zavrnuta traka, kojom su se mogle prekriti i uši, prednji štitnik…).  Oznaka na kapi bila je crvena zvijezda petokraka, ispod nje trobojna bijelo-plava- crvena traka (slovenska trobojka). Kasnije je crvena zvijezda „ušla“ u trobojnu traku. Veliki broj tih oznaka izradila je, iz obojenog lima, „Centralna tehnika“ u Ljubljani.

Unificiranje kape bio je manji problem  nego unificiranje uniforme. Jedinstvenu uniformu, sivo-zelena sa „triglavkom“, koju je propisala glavna komanda slovenskih jedinica 1942.godine, nije „zaživila“. Izrada tih uniformi bilo je logistički nezivedivo u onim uvjetima.

Ta šarolikost nekako je ublažena kapitulacijom Italije u ljeto 1943., kada su patrizani dobili velike količine italijanskih uniformi. Ova uniforma najviše se nosila na Primorskem i Notranjskem, kasnije i na Gorenskoj. U tom preriodu „trobojka“ nestane sa kapa i ostane samo crvena zvijezda. Kao vojni plijen (na područjima koj  je okupirala Njemačka), pojavije su njihove policijske i vermahtove uniforme koje su preuzeli slovenski partizani. U ljeto 1943. po Titovoj ideji, prema ruskoj pilotskoj kapi, partizani preuzmu tu kapu i nazovu je „titovka“. Prema naredbi Tita, iz 1944., ta kapa predpisana je za sve jedinice narodnooslobodilačke vojske.

Najviše unificiranosti uniformi slovenski partizana donjela je engleska uniforma. Uniforma zvana „battle dress“, koju su saveznici bacali, u drugoj polovini 1944., padobranima kao pomoć. Pored uniformi bacane su velike količine „štofa“  iz kojeg su partizanske radionice, na slobodnoj teritoriji, šile uniforme. Tako je partizanska vojska tek februara 1945., prema propisu Glavnog štaba NOV dobila službenu uniformu, koja je bila jedinstvena za taritoriju cijele Jugoslavije. Taj propis obuhvačao je dvije vrste uniformi: tip A – duga bluza, jahaće ili obične hlače, šinjel, titovku, visoke čizme ili cipele. Tip B - saveznička uniforma „battle dress“, na kraju rata bila je najbrojnija. Na titovkama počela se je pojavljivat metalna oznaka (Al ili Ms) jugoslovenska trobojka sa crvenom zvijezdom. Vojna oprema kao što su „fišeklije“, uprtači, opasači, ranci , partizani su koristili večinoma iz vojnog plijena. Isto tako su i partizanske radionice izrađivale različitu opremu za slovenske partizane (torbice za okvire, futrole za pištolje, opasače, kopče, oficirske torbice….)

-partizanske kape

-proizvodi partizanskih radionica na oslobođenoj teritoriji

-partizanska uniforma iz perioda poslije kapitulacije Italije (1943.) bluza, opasač sa uprtačima, i "fišeklije" su italijanske, puška je Manlicher-Carcano mod.41.

[attachment=1]


-uniforma kakve su nosili partizani na teritoriji Slovenije koja je bila pod okupacijom Njemačke. PM je MG42
[attachment=2]

Borci su nosili sportski krojene djelove odječe, planinarske čizme – prije svega bili su u civilnim odjelima. No to nije bilo primjereno za partizanski način života u šumama. Partizani su nosili i vatrogasene te željezničarske uniforme, kao i uniforme bivše kraljevske vojske. Na glavama su nosili sve od sportskih kapa, šešira, beretki, kacige francuskog tipa….Tako je na početku partizanska vojska ličila više na grupe planinara, izletnika nego na vojsku

право буди речено, планинарење је као словеначки национални спорт било доста од помоћи, с обзиром на то да су добре цокуле и јакна основ за добру одећу војника. све друго може и овако и онако, али ако је ово решено то је велика брига мање.

ово комплетно облачење у страну (окупаторску) униформу је много проблематично. никад ниси сигуран ко јеу питању ако се имало лошије види па се не види знак.

Samo da ja postavim sve što sam zamislio pa onda molim za komentare.

-partizanska uniforma na kraju drugog svj. rata, šivana u partizanskim radionicama, automat je MP28/2
[attachment=1]

-engleska uniforma "battle dress". tako su bili uniformirani pripadnici "Prekomrske brigade", automat Sten mk.II
[attachment=2]

Položaj i visina položaja u partizanskoj hierarhiji označavale su položajne oznake, kasnije činovi partizanske vojske. Komandni kadar bio je do ljeta 1942. bez oznaka. U drugoj polovini 1942. Vrhovni štab uvede položajne oznake, koje su partizani nosili  iznad lakta lijeve ruke. Oznake su se sastojale od traka i crvenih peterokrakih zvijezda. Oznake za političke komesare bile su iste, jedino su u crvenim zvijezdama bila slova OF. Položajne oznake su u slovenskoj partizanskoj vojsci u upotrebi do ljeta 1944. kad ih zamijene partizanski činovi. Činovi se sastoje iz zlatnih trokuta i romba, koji su ušiveni na obje strane okovratnika. Na lijevom i desnom rukavu ušivene su zlatne trake, iznad njih ušivene ili izvezene šesterokrake zlatne zvijezde. Broj traka i zvjezdica označavao je čin osobe koja ih je nosila. Politički komesari razlikovali su se po tome što su u trokutima i rombovima (na okovratniku)imali crvene crte i patokrake crvene zvijezde koje su bile učvršćene na zlatnim trakama, ne iznad njih. Pored činova su se na uniformama nosile medalje, koje su bile izrađene u SSSR-u (tvornica Monetni dvor). Bilie su to: medalja za hrabrost, orden za hrabrost, orden partizanske zvijezde prvog, drugog i trećeg stupnja, kao i spomen oznaka 1941.

-položajna oznaka političnog komesara grupe odreda
[attachment=1]

-čin pukovnika slovenske partizanske vojske
[attachment=2]

-partizanska odlikovanja:

[attachment=1]

Slična situacija ko kod uniformi bila je i kod naoružanja slovenske partizanske vojske. Naoružani su bili oružjem koje je odbacila kraljevska vojska. Tako  nađemo pušku M24, PM Zbrojevka M37, pištolj Browning M1919/1922. Pored standardnog oružja raspale kraljevske vojske nalazimo trofejno oružje iz prvog svjetskog rata kao i oružje  iz blakanskih ratova. To su puške Mannlicher M95 u pješadijskoj i konjičkoj verziji, Lebel 1907/15 kao i Lebel 1882. Pored već spomenutog pištolja Browning  1919/1922 nalazimo i druge vrste pištolja i revolvera.  (Stayer M12, Fromer stop M19, Browning M1900, revolver Gasser M1870 i Bodeo M1889).

Teško naoružanje su predstavljali mitraljezi  Schwazlose M07/12 (iz skladišta bivše kraljevske vojske). Ne smijemo zaboravit i različito lovačko oružje.

-Oružje različitog porijekla kakvim su se borili slovenski partizani, mitraljezi iz AU, Schwarzloze M07/12, automat "United Defense" M42, Zbrojevka M37.....

[attachment=1]

Povećanjem broja partizanskih jedinica u 1942. godini, nedostajalo je oružja.  Naoružavali su se samo zarobljenim oružjem u borbi sa Njemcima i Italijanima. Tako je dolazilo i naoružanje koje zaplijenjeno u državama koje su Njemci i Italijani ranije okupirali. Dolaze puške Mannlicher-Carcano mod. 41 i mod.38 sa preklopnim bajonetom, automat Beretta mod. 1938A i mod. 1938/42, pištolji Beretta mod. 1934., PM Breda mod. 30 i Breda mod. 37. Od njemačkog naoružanja puške Mauser 98K, automati  MP/28/II, MP 35/I, MP40, MP 41, PM MG 34 i MG 42, pištolji Luger P08, Walter PP, PPK i Mauser C98. Pomanjkanje oružja bilo je sve do kapitulacije Italije, kada je bilo oružja u dovoljnim količinama. U ruke partizana tada dolazi i teže naoružanje, minobacači 45 i 81mm kao i topovi . U ono vrijeme nije bilo teško naoružati veće novoformirane jedinice. Italjanski automat Beretta mod. 1938A postao je praktički zaštitni znak partizanske vojske.

-Oružje koje je upotrebljavano na teritoriji Slovenije pod njemačkom okupacijom.

[attachment=1]

Za uspješno vođenje rata više nije bio dovoljno oružje iz vojnog plijena i ostavština bivše kraljevske vojske. Sve važnija bila je i vojna pomoć saveznika, koja je počela dolazit u drugoj polovini 1944. godine. U pošiljkama ,koje su bile bačene padobranima i koje su donjeli avioni na oslobođenu teritoriju  u Beloj Krajini bile su puške Lee-Enfield No.1 Mark III i No.4 Mark I, automati Sten Mk.II i Sten Mk.III, koje partizani nisu voljeli radi nesreća sa njima, pa su ih u partizanskim radionicama prerađivali. Poslan je i veći broj PM Bren Mk.I i Mk.II, protutenkovske puške Boys Mk.I kao i revolveri Webley, Enfield i Smith&Wesson. Pored savezničkog naoružanja, dopremljeno je i zaplijenjeno oružje, njemačko- italijansko, kojeg je bilo u velikim količinama poslije oslobođenja Francuske. Ne treba ni zaboravit manju količinu oružja koje su donjele sa sobom vojne misije i ostavile ga poslije odlaska iz Slovenije. Tako se u rukama partizana nađe i Tomphson M1928A1, United Defense M42, Carabine M1, pištolj Colt 1911.A1. Dobrodošla je bila i pomoć u oružju iz SSSR-a . Partizani tako dobiju automate Špagin  PPŠ 41 i Sudajev  PPS 43, došla je i veća količina pištolja Tokatev TT 33 i revolvera Nagant M1895.

(Zahva članovima „Kulturno zgodovinskem društvu Triglav“ koji su posudili oružje i opremu za ovaj članak)

-oružje engleske pomoći slovenskim partizanima
[attachment=1]

Duje, divim ti se!!!

Replika "triglavke" kakva se može i danas kupit.

[attachment=1]
(slika preuzeta sa wikipedije)

Hvala Duje!

Zanimnljiva je i knjiga
SLOVENSKI PARTIZAN,
orožje, obleka in oprema Slovenskih partizanov
Muzej ljudske revolucije Slovenije, Ljubljana 1990.

Iz te knjige preuzeo sam deo oko oblačenja, i tu ga postavljam. Nadam se da neče biti previše problema sa čitanjem Slovenščine

Prvo bolj priporočilo kot določilo, kako naj bo oblečen in opremljen slovenski partizan, vsebuje že Partizanski zakon, ki ga je sredi julija 1941 pripravilo Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet. V tretjem členu med drugim piše, da naj bo partizan ob vstopu v partizanski oddelek čim bolje opremljen z obleko, čevlji, perilom in odejo. Takrat komaj nastajajoča partizanska vojska seveda še ni imela posebnih služb za oskrbo, zato so bili partizani skoraj v celoti odvisni od lastnih gmotnih zmožnosti in predvsem iznajdljivosti, ki je postala značilna partizanska lastnost. Prav zato videz prvih partizanskih skupin ni bil izrazito vojaški, bolj so bile podobne pisani druščini izletnikov in planincev, med katere je slučajno zašlo tudi nekaj vojakov. Kljub vsemu so bili prvi partizani glede na kasnejše težave z obleko dobro oblečeni in obuti. To zgovorno potrjuje dejstvo, da po uničenju voda nemške policije pod Mladim vrhom 12. decembra 1941 niso popolnoma slekli padlih Nemcev, kar se kasneje zagotovo ne bi zgodilo.

Večina jih je prišla v hribe oblečena v različna civilna oblačila, ki so bila primerna za dolgotrajno življenje na prostem. Najpogosteje je bila to planinska in smučarska obleka, sestavljena iz različnih športnih suknjičev, vetrovk, pumparic, smučarskih hlač, pelerin, dokolenk in okovanih gojzarjev. Nekateri so prišli celo v svojih prazničnih oblekah in nizkih čevljih, kmečki fantje pa v kmečkih delovnih oblekah. Posebno prvi so kmalu na lastni koži občutili neprimernost mestne obleke in obutve za partizanski način življenja. V tem času je bilo tudi še veliko uniform bivše jugoslovanske vojske, ki so jih borci nosili v celoti ali pa skupaj z deli drugih oblačil. Tako so bili borci Rašiške čete skoraj vsi popolnoma ali deloma oblečeni v te uniforme. Uniforme so bile sivo zelenkaste barve, sam kroj pa je bil z visokim trdim ovratnikom v tistem času že močno zastarel. Posebno neprimerne so bile uniforme navadnih vojakov, ki so jih partizani največ nosili, zato so jih ob prvi priložnosti dali predelati. Sodobneje krojene so bile uniforme planinskih in jurišnih enot, katerih suknjiči so že imeli primernejše nizke, položene ovratnike. Vse te uniforme pa so imele skupno dobro lastnost, da so bile toplejše od drugih oblačil, kar so borci v zgodnji in izredno hladni zimi hitro spoznali. Posamezniki so mraz preganjali tudi s srajcami brez rokavov, izdelanimi iz časopisnega papirja, ki so jim jih pošiljale aktivistke OF.

Najrazličnejša so bila tudi pokrivala: klobuki, različne športne čepice, šajkače, baretke, kučme in celo čelade starojugoslovanske vojske. To so bile francoske čelade Adrian M 1922 z značilnim grebenom na vrhu in redkejše češkoslovaške čelade M 1934. Posamezni borci Kočevskega bataljona so te čelade nosili tudi še poleti 1942.

Že jeseni 1941 je Glavno poveljstvo nameravalo uvesti enotne modre kape, podobne železničarskim. Konec leta 1941 je Viktor Avbelj na Dolenjskem poskusil vpeljati smučarski kapi podobno pokrivalo, Aleš Bebler in Dušan Pirjevec pa na Notranjskem polhovko.

Spomladi 1942 so slovenski partizani od hrvaških prevzeli nov tip pokrivala. Partizanka, kot so jo imenovali na Hrvaškem, je bila trirogeljna kapa, krojena po vzoru španskih vojaških čepic. Ravno zaradi treh rogljev so jo pri nas preimenovali v triglavko in pod tem imenom se je hitro razširila po Sloveniji ter postala najznačilnejši enotni del partizanske obleke vse do uvedbe titovke.

Obstajale so štiri različne triglavke. Prva je bila eno-stavno krojena na tri roglje, od katerih je bil srednji nekoliko višji ali nižji. Druga se je razlikovala od prve po zavihanem robu, ki je bil na zadnjih dveh tretjinah spodnjega dela triglavke. Tretja inačica se je razliko¬vala od druge samo po dodanem senčniku, pri četrti pa je bil poleg senčnika zavihani rob med drugim in tretjim rogljem toliko podaljšan, da se je na vrhu kape prekri¬val in zapenjal z gumbom. To je bilo zelo pripravno, saj je bilo mogoče podaljšani rob zavihati navzdol in pod brado zapeti, zato je bila ta inačica najpogostejša. Poleg tega je bilo veliko triglavk obrobljenih z rdečim trakom.

Čeprav je triglavko nosila večina partizanov, je marsikateri borec obdržal še staro pokrivalo. Posebno gorenjski partizani se nikakor niso mogli ločiti od svojih klobukov, ki so jih nekateri nosili skoraj do konca vojne. V Prešernovi brigadi so še v predzadnji vojni zimi preganjali »klobukaije« tako, da so jim klobuke odvzeli in zažgali. Zelo redki posamezniki so nosili zaplenjene nemške čelade M 1935 in italijanske čelade M 1933, zato je bil del borcev zaščitnega voda bolnišnice Novi tabor, ki so septembra 1943 nosili čelade M 1933, zanimiva izjema.

Poleti 1943 se je v Sloveniji pojavila nova kapa, ki so jo bosanski, hercegovski, srbski in črnogorski partizani nosili že od druge polovice leta 1942. Idejo zanjo je dal na osnovi sovjetske vojaške kape »pilotke« Tito, zato so jo imenovali »titovka«. S titovko so slovenski partizani kmalu začeli zamenjavati triglavko, posebno še po izdaji Titove odredbe aprila 1944, ko je ta postala predpisana kapa za vse redne enote narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije. Kot najizrazitejši del obleke vseh jugoslovanskih partizanov se ni ohranila samo do konca vojne, ampak jo še danes nosijo pripadniki Jugoslovanske ljudske armade.


Slike Triglavk

tip 1
[attachment=1]
[attachment=2]

tip 2
[attachment=4]
[attachment=3]

tip 3 (Gorenska sa šiljkom)
[attachment=5]
[attachment=6]
[attachment=7]
[attachment=8]

U privatnom arhivu jednoga od člana, postoji i slika Slovenskog partizana sa tom kapom ;)

V drugem in tretjem letu vojne so tudi drugi deli obleke postajali vedno bolj raznoliki. Glavno poveljstvo je že pred veliko italijansko ofenzivo poleti 1942 nameravalo uvesti enotno partizansko uniformo. Partizanska uniforma naj bi bila sivozelene barve in sestavljena iz jahalnih ali smučarskih hlač, zaprtega vetrnega jopiča z našitimi žepi iz enakega ali podobnega blaga ter seveda triglavke. Toda izdelava in uvedba te uniforme je bila za takratne razmere le prevelik zalogaj.

Zaradi prihoda novih borcev in ponošenosti starih oblek je polagoma začelo primanjkovati primernih oblačil. To so partizani reševali z oskrbovanjem iz različnih virov. Veliko so jim pri tem pomagali aktivisti Osvobodilne fronte, ki so zbirali najrazličnejša oblačila od civilnih do železničarskih in gasilskih uniform; vedno pomembnejši pa je postajal tudi vojni plen. Gorenjski in štajerski partizani so dopolnjevali svojo »garderobo« z zelenkastimi uniformami nemške policije in rjavimi vermanskimi uniformami, do katerih so še najlažje prišli, saj so jih največkrat lahko zasegli kar pri vermanih na njihovem domu. Na Štajerskem je bilo na primer leta 1943 v te uniforme oblečenih že toliko partizanov, da je večkrat prihajalo do zamenjav. Prav zato so morali vermani v hajkah nositi posebne razpoznavne znake.

Na predelih pod italijansko okupacijo so bili partizani oblečeni v dele zeleno-sivih vojaških in karabinjerskih uniform.

Težave so bile tudi s pomanjkanjem ustrezne obutve, saj je bil to najbolj obremenjen del partizanske opreme. Mokra, ozebla in žuljava stopala so bila posledica neštetih pohodov v strganih in premajhnih obuvalih, zato ni čudno, da so partizani ujete ali mrtve sovražnike najprej sezuli.

Zadnji dve leti vojne so ta pereči problem reševali tudi z izdelki partizanskih čevljarskih delavnic in zavezniško pomočjo. Najbolj iskani so bili škornji, ker so bolje ščitili noge kot čevlji, vendar pa jih večina borcev ni mogla dobiti, zato so meča zaščitili z ovijačami in različnimi gamašami.

Kljub tem težavam z obleko je veliko borcev popestrilo svojo zunanjost z rdečo trikotno rutko, ki so jo nosili okoli vratu. Zelo lepe okrasne rutke so nosili gorenjski partizani. Na njih so bila poleg ornamentov izvezena različna gesla: »Proletarci vseh dežel, združite se!«, »Vsi v boj za svobodo!« ali simboli: zvezda, srp in kladivo itd.

Tudi partizanke so zaradi posebnih razmer, ki jih je narekovalo partizansko življenje, začele nositi moška oblačila, kot so hlače in suknjiči, tako da se niso bistveno razlikovale od svojih bojnih tovarišev. Jasno je, da v tem malce pomožačenem videzu ni bilo veliko tiste izzivalnosti, ki ga izžareva ženski način oblačenja.

Med plenom, ki so ga partizani dobili po italijanski kapitulaciji, so bili poleg orožja najbolj veseli uniform in obutve, saj se je večina borcev po dolgem času lahko primerno oblekla in obula. Tako je bila italijanska vojaška uniforma ne le najpogostejše oblačilo primorskih, dolenjskih in notranjskih partizanov, temveč se je zaradi pogostih premikov partizanskih enot po vsej Sloveniji razširila tudi med borce na nemškem zasedbenem ozemlju, kjer je še vedno prevladovala različna civilna obleka, pomešana z uniformami nemških zalednih enot. Vedno več pa je bilo uniform Wehrmachta, ker je veliko Slovencev, ki so morali služiti nemško vojsko, pobegnilo k partizanom.

Se največ so k enotnem videzu partizanov prispevale angleške uniforme »battle dress«, ki so jih zavezniki poleg drugih oblačil in obutve začeli pošiljati v večjih količinah v drugi polovici leta 1944. Marsikateri borec je nosil to uniformo kaki barve, ki so jo sestavljali do pasu segajoča bluza, Mače s spredaj našitim žepom in plašč. Z bluzami borci niso bili preveč zadovoljni, ker so se jim zdele prekratke, zato so jih veliko podaljšali. Krojaške, šiviljske in čevljarske delavnice, ki so jih ustanavljali na osvobojenem ozemlju po padcu Italije, so omogočale množičnejšo izdelavo nove partizanske uniforme, delno oblikovane po vzorcu španske republikanske uniforme. Partizani, ki so jo imeli možnost dobiti, so nosili suknjič s širokim ovratnikom in štirimi našitimi žepi, jahalne hlače, škornje ter titovko. Te uniforme si je največkrat lahko privoščil samo vodilni vojaški in politični kader v enotah in zaledju, tako da so tudi simbolično izražale vedno večje razslojevanje med partizani. Bolj kot te uniforme so bili borcem dostopni drugi izdelki teh delavnic: srajce narejene iz zavezniških padal, perilo, nogavice, rokavice, titovke in obutev.

Kljub plenu, zavezniški pomoči in izdelkom partizanskih delavnic je obleke in obutve še vedno primanjkovalo. Posebno borci v nekaterih operativnih enotah so bili še v zimi 1944/45 skromno oblečeni in obuti. Vsekakor se je bolje godilo tistim partizanom, ki so se borili v prekomorskih brigadah in enotah, ustanovljenih v Sovjetski zvezi. Te so popolnoma oblekli in opremili zavezniki. Nosili so angleške, ameriške ali sovjetske vojaške uniforme, obutev in opremo. Od zavezniških vojakov so se razlikovali samo po titovki z rdečo zvezdo. Ko so borci teh enot spomladi 1945 prispeli v Slovenijo, so bili edini popolnoma enotno oblečeni slovenski partizani.

Prvi uradni predpis o partizanskih uniformah je Glavni štab NOV in POS izdal šele februarja 1945 in z njim za slovenske partizane predpisal dva tipa uniform. Uniformo tipa A je sestavljala dolga bluza, jahalne ali dolge hlače, plašč, škornji ali čevlji in visoke gamaše. Uniforma tipa B, ki so jo imenovali »zavezniški tip« pa je bila sestavljena iz zavezniške bluze, hlač, plašča, gamaš in čevljev. S tem odlokom je bilo tudi prepovedano nositi kakršnokoli drugo obleko. Predpis ni bil življenjski in je bil verjetno pisan bolj za prihodnost, kajti dejansko stanje je bilo drugačno, ravno v tem času je bila partizanska obleka najbolj pisana. Največ so nosili najrazličnejšo zaplenjeno nemško, dobljeno angleško in svojo partizansko uniformo, manj pa italijansko in
domobransko uniformo ter civilno obleko.

Skupaj z obleko in obutvijo so partizani dobivali in uporabljali tudi drugo osebno vojaško opremo. Prvi pasovi in oprtnice z eno ali dvema nabojnicama so jim ostali od starojugoslovanske vojske, kasneje so Italijanom zaplenili značilne nabojnice, ki so se nosile poševno čez ramena in pasove s krožno oprtnico in dvema nabojnicama. Nemcem so zaplenili pasove z dvema oprtnicama, šestimi manjšimi nabojnicami ter zaponko na pasu z nemškim orlom, svastiko in napisom »Gott mit uns«. Partizanski poveljniki pa so raje nosili oficirske pasove in jermenje istega izvora. Vsa ta oprema je bila usnjena, angleški pasovi, široke oprtnice z dvema nenavadno velikima nabojnicama, ki so jih pošiljali zavezniki, pa so bili platneni. Pasove z zaponko v obliki peterokrake zvezde in drugo jermenje so izdelovale tudi partizanske sedlarske delavnice.

Eden najpomembnejših delov partizanske opreme so bili nahrbtniki, saj so v njih prenašali skoraj vse svoje premoženje: nadomestna oblačila, jedilni pribor, vojaško porcijo, hrano, odejo, šotorsko krilo in včasih tudi municijo. Tako naloženi so lahko nadomestili blazino in bili odlična zaščita hrbta pred izstrelki. V začetku so nosili običajne platnene planinske nahrbtnike, s katerimi jih je veliko prišlo v partizane. Pozneje so uporabljali zaplenjene italijanske in nemške nahrbtnike oziroma telečnjake. Ker pa teh ni bilo za vse dovolj, so posamezniki nosili tudi platnene vreče z naramnicami, ki so se zavezovale z vrvico. Najbolj so bili cenjeni nemški, z govejo dlako prekriti telečnjaki, ker jih je dež premočil pozneje kot druge.

Borci so poleg nahrbtnikov nosili obešene čez ramo tudi platnene ali usnjene torbice, v katerih so prenašali najrazličnejše stvari od hrane, dokumentov, zemljevidov, pisalnega pribora, pošte, časopisov, knjig do ročnih granat. Komandni sestav, komisarji in kurirji so imeli še posebno lepe usnjene torbice, ki so tako tudi označevale položaj lastnika; bolničarke in bolničarji pa so nosili največkrat zaplenjene vojaške sanitetne torbice.

Med drugo opremo, potrebno za življenje v naravi, so bile nepogrešljive odeje, s katerimi se partizani niso samo pokrivali, ampak so jih uporabljali tudi kot dodatno obleko. Topla odeja je pomenila toliko kot dobri čevlji ali poln želodec, zato so bili najbolj veseli zavezniških volnenih odej, ki so bile kvalitetnejše od nemških in italijanskih. Podobno velja za šotorska krila, ki so bila sicer težja od odej, niso pa prepuščala vode in so bila primernejša za pohode v deževnem vremenu.

K osebni opremi so sodile tudi čutarice, menažke, žlice, nožiči, baterije in vžigalniki, daljnoglede in kompase pa je nosil predvsem poveljniški sestav.

Posebnost partizanskega načina vojevanja je vsekakor največji vzrok, da so partizani konec vojne dočakali še bolj raznoliko oblečeni in opremljeni kot na začetku, ter tako zagotovo predstavljajo skupaj z ostalimi jugoslovanskimi partizani posebnost. Mimo lahko trdimo, da v drugi svetovni vojni nobena armada ni nosila toliko različnih oblačil kot naša partizanska vojska.

OZNAKE NA POKRIVALIH

Prvo leto vojne slovenski partizani niso nosili na pokrivalih še nobenega razpoznavnega znaka, čeprav je bila prva odredba o tem sprejeta že 29. septembra 1941 na vojaško-političnem posvetovanju v Stolicah. Vrhovni štab je odredil, da morajo partizani na vsem ozemlju Jugoslavije nositi na kapah antifašistično rdečo zvezdo, slovenski partizani pa morajo imeti pod zvezdo še slovensko trobojnico, dolgo 3 cm in široko 1,5 cm (risba 1).
Kmalu zatem je Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet izdalo svojo odredbo, ki je predpisala za znak slovenskih partizanov 4 cm dolgo in 2 cm široko slovensko trobojnico z rdečo peterokrako zvezdo premera 3 cm v sredini (risba 2). Te znake je iz pločevine izdelovala Centralna tehnika v Ljubljani, od koder so jih od pomladi leta 1942 v velikih količinah pošiljali partizanom. Znak po odredbi Vrhovnega štaba pa je prišel v Slovenijo skupaj s triglavko spomladi istega leta.
Po ustanovitvi Prve proletarske brigade so imeli njeni borci na kapah nov znak — rdečo peterokrako zvezdo s srpom in kladivom (risba 3). Pri nas se je ta znak pojavil na kapah borcev Proletarske udarne patrulje konec aprila 1942, kasneje pa so ga kratek čas nosili tudi borci Tomšičeve brigade in borci nekaterih drugih enot. Toda zaradi ugovorov drugih političnih skupin v Osvobodilni fronti so srp in kladivo kmalu odstranili iz zvezd. Tako so slovenski partizani do italijanske kapitulacije nosili različne znake na pokrivalih: rdečo zvezdo na slovenski zastavi, rdečo zvezdo nad slovensko zastavo in samo rdečo zvezdo brez dodatkov (risba 4). Posebnost je bil znak, ki so ga leta 1943 začeli nositi nekateri gorenjski partizani. Sestavljala ga je slovenska zastava v obliki razprte črke V z rdečo peterokrako zvezdo v sredini (risba 5). Posamezniki so nosili tudi različico tega znaka, kjer je bila zastava v obliki črke V obrnjena navzdol (risba 6).
oblike z rdečo peterokrako zvezdo v sredini, pod katero je bila majhna jugoslovanska trobojnica (risba 8 ). Teh znakov pa je bilo malo, tako da je bila rdeča zvezda najpogostejši znak na partizanskih kapah vse do konca vojne.

[attachment=1]

SLOVENSKI PARTIZAN,
orožje, obleka in oprema Slovenskih partizanov
Muzej ljudske revolucije Slovenije, Ljubljana 1990.

link do knjige (http://www2.arnes.si/~poklubajs6/slovenski_partizan/slovenski_partizan.pdf)

Božo: "Po ustanovitvi Prve proletarske brigade so imeli njeni borci na kapah nov znak — rdečo peterokrako zvezdo s srpom in kladivom (risba 3). Pri nas se je ta znak pojavil na kapah borcev Proletarske udarne patrulje konec aprila 1942, kasneje pa so ga kratek čas nosili tudi borci Tomšičeve brigade in borci nekaterih drugih enot. Toda zaradi ugovorov drugih političnih skupin v Osvobodilni fronti so srp in kladivo kmalu odstranili iz zvezd."

Prevod: Poslije formiranja Prve proleterske brigade, njeni su borci na kapama nosili novu oznaku - crvenu zvijezdu sa srpom i čekićem. Kod partizana u Sloveniji takav znak pojavio se na kapama boraca "Proleterske udarne patrulje" krajem aprila 1942., kasnije su ga nosili i borci Tomšičeve brigade, kao i borci nekih drugih jedinica. Radi prigovora drugih političkih skupina u OF (Osvobodilni fronti), srp i čekić uklonjem je iz crvenih zvijezda.

Jedna od znaka na kapi slovenskog partizana nošena do kapitulacije Italije.

Našao i sliku oznaka u bojama.

[attachment=1]

Bravo to sam tražio, kasnije ću  nešto napisat o svakoj oznaci.

Imaš na emailu.

LPB

Različite uniforme

Nakon znaka sa zvijezdom (post21)  i ispod nje slovenska trobojnica, Glavna komanda slovenskih partizanskih jedinica izdaje  naredbu da se na kapi nosi slovenska trobojnica duga 4cm a u sredini crvena zvijezda promjera 3cm  

[attachment=1]

O ovoj oznaci sam pisao u postu 21, pa da ponivim i dodam sliku

"Poslije formiranja Prve proleterske brigade, njeni su borci na kapama nosili novu oznaku - crvenu zvijezdu sa srpom i čekićem. Kod partizana u Sloveniji takav znak pojavio se na kapama boraca "Proleterske udarne patrulje" krajem aprila 1942., kasnije su ga nosili i borci Tomšičeve brigade, kao i borci nekih drugih jedinica. Radi prigovora drugih političkih skupina u OF (Osvobodilni fronti), srp i čekić uklonjem je iz crvenih zvijezda".

[attachment=1]

Do kapitulacije Italije, slovenski partizani, nosili su različite oznake, pa su neki nosili samo crvenu zvijezdu.


[attachment=1]

Poseban znak na kapama, na početku 1943.godine, nosili su neki partizani, na Gorenskoj (sjevernozapadni dio SLO), koji je bio u obliku rasširenog  slova "V" (slovenska trobojka) sa crvenom zvijezdom u sredini.

[attachment=1]

Pojedinci su nosili i znak prikazan na dojoj slici. "Okrenuta" verzija u prijašnjem postu opisanog znaka.

[attachment=1]

Poslije kapitulacije Italije, slovenski partizani, nose večinoma samo crvenu zvijezdu, a pripadnici pozadinskih jedinica crvenu zvijezdu na zelenom peterokrakoj podlozi.

[attachment=1]

Oznaka, koja se mogla vidjeti i među slovenskim partizanima , bila je ovalna, ispod koje je bila jugoslovenska trobojnica.

[attachment=1]

Vrag ga babin odneo, koja si ti alapača. Da nemaš usta, na *uzicu bi progovorio  ;D


[attachment=1]

[attachment=2]

;D

Inače hvala Dread. Vrlo zanimljiva slika.

Ova ti je "gratis"   ;D

[attachment=1]

Ima li koji podatak gdje je i kada je to slikano?

To je ona o kojoj smo pričali oko partizanki ako se dobro sječam :)

Duje, na poleđini fotografije nema podataka, ali po uniformama (npr: partizanka desno je u britanskoj uniformi) i oznakama (oznake na reveru bluze oficira u sredini, zatim oznake na levom rukavu partizanke desno), za pretpostaviti je da je u pitanju 1944. godina.


Da, naročito patrizanka desno  :)

To je onaj sklop slika, i posleratnih, životni put tog para.

Tako je, ovo je muž partizanke sa desne strane fotografije iz posta odgore.

[attachment=1]

Fantastičan album, zanimljiv i lep (pogotovo ona ;) )

 
Srečni par na zajedničkoj fotografiji.

[attachment=1]


Možda nekom uspe po zgradama i krajoliku iza, da odgonetne lokaciju.

OK. Hvala!

Oznaka K-danta bataljona

Slučajno sam naletio na ove fotografije.
Obadve s partizankama su snimljene u Cerknom (Cerkno, Primorska). Cerkno je bilo od septembra 1943 do kraja rata centar slobodnog teritorija u Slovenskom Primorju. Oficir na konju je Drago Flis - Strela, slovenački narodni heroj, a njegova žena je Irma Kacin (poslije Flis), za vreme rata članica igralske skupine IX. korpusa, rođena u selu Reka, nekoliko kilometara od Cerkna.

Ako ima više fotografija iz tog perioda, bio bi vrlo zainteresovan, makar za skenove. LP, B

Ce me spomin ne vara, sem videl pri Dreadnougtu komplet slik, od partizanov do povojnega obdobja. Ce se no motim je ona njegova zena/partnerka, vsaj po slikah sodec. Hvala za dodatne informacije.
LPB :)

Bre Božo, gora si alapača od moje Gordane   :laugh:  :laugh:  :laugh:



@bob rock

Hvala za informacije. Uvek je značajno da se identifikuju ljudi sa nepotisanih fotografija, posebno ako je to neko bitan, veliko hvala još jednom  :klap

Što se tiče fotografija, posalo sam ti PP

Da, manja partizanka je Irma Kacin, veću sam već negdje video, moram da proverim, a oficir među njima sa prve fotografije je Milan Tominec, komandant Prešernove, Vojkove brigade, 30. divizije,... Kasnije ga je odnio Informbiro, koliko se sećam. On se isto venčao sa djevojkom iz Cerkna, Kao Flis :).

Božo, ovov može tebi da bude zanimljivo.

Članici kulturniške skupine XIV, divizije Marta Paulin-Brina in Vera Hreščak z Ivano Ožbolt, Špelkino. Babno Polje, septembra 1943 (Foto: Jože Petek; fototeka MNZS št. 1348)

[attachment=1]

Hvala. Idem da trazim dali u rodu.