1200 sati dobrovoljnog rada!!!
Pred otvaranje podmornice P-913 Zeta za razgledanje, je predstavljena novinarima. Predstavljanje je vodio umirovljeni admiral Pogačnik Marjan, koji je preživio 23 godine na podmornicama. Podmornicu je slovenskom muzelu darovala Crna gora, odakle je stigla u Sloveniju preko Italije cerstovnim putem. Razgledavanje če biti moguče iz organiziranu pratnju.
Ljubljana, 16.09.2011. "Dnevnik"
http://www.dnevnik.si/Novice.Dnevnik.si Novice/Aktualne zgodbe
1200 ur prostovoljnega dela za podmornico
Slovenija - petek, 16.09.2011
Tekst: Veronika Rupnik Ženko
Pivka - "Podmorničar je lahko samo dobrovoljen človek. Predvsem pa mora biti zaljubljen v ta poklic, drugače ne zdrži naporov," pravi Marjan Pogačnik, upokojeni kontraadmiral, ki je 23 let preživel v podmorniški enoti jugoslovanske vojske, medtem ko z novinarji sedi v utesnjeni podmornici. "Zdaj vidite, da podmornica ni za vsakogar. Nekoč smo gostili televizijsko ekipo, ki je snemala dokumentarec o podmornicah. Končalo se je tako, da je režiser zaradi klavstrofobije padel v komo in smo ga morali s helikopterjem odpeljati v bolnišnico."
Marjan Pogačnik je obnovljeno podmornico pokazal novinarjem, pod posebnim vodstvom pa si jo bodo lahko ogledali tudi obiskovalci Parka vojaške zgodovine. Zaradi pričakovanega velikega zanimanja je za ogled notranjosti podmornice zaželena predhodna najava. (Foto: Veronika Rupnik Ženko)
Dolga pot do obnove
Podmornica P-913, imenovana Zeta, je ena redkih podmornic jugoslovanske podmorniške flote, ki ni končala kot staro železo in je bila iz morja v Boki Kotorski, kjer se je rodilo in žalostno končalo jugoslovansko podmorničarstvo, rešena po večletnem propadanju. Zlasti po zaslugi Pogačnika in njegovega kolega Vojka Gorupa, kapetana bojne ladje, ki sta z dolgotrajnim, a vztrajnim prizadevanjem dosegla, da je črnogorska vlada podmornico, ki je v veliki meri plod slovenske proizvodnje in znanja, donirala Sloveniji. Potem ko so jo aprila letos po številnih zapletih s pomočjo donatorjev pripeljali v pivški Park vojaške zgodovine, so jo člani Društva podmorničarjev Slovenije, ki so opravili več kot 1200 prostovoljnih ur konservatorskega dela, ponovno obudili v življenje.
Brez praznikov in vikendov
"To je zelo pomemben nacionalni dosežek, saj se je Slovenija kot majhna država na tak način pridružila vsem velikim državam, ki so gradile podmornice in jih kot eksponate razstavile v muzejih - Ameriki, Rusiji, Švedski, Franciji, Nemčiji, Italiji. Ta dediščina je zelo dragocena," poudari Pogačnik.
V svoji podmorniški karieri se je povzpel do poveljnika celotne jugoslovanske podmorniške flote. "Izračunal sem, da sem v morju preživel 33 odstotkov vsega delovnega časa. Vsak drugi dan smo bili 24 ur v podmornici. Nismo imeli ne praznikov ne vikendov, le psihofizični odmor in dopust. Ogromno časa smo bili ločeni od naših družin, saj smo imeli bazo v Splitu, remont pa v Boki Kotorski. Paziti smo morali na vsako malenkost, drugače bi nas drago stalo," pomisli in doda, da k sreči razen dveh smrti ob eksploziji baterije na eni od podmornic niso imeli nobene hujše nesreče.
Najtežji sprejem diverzantov
Njihovo delo je bilo raziskovanje in usposabljanje. "Vaje smo izvajali, kot da je vojno stanje," poudari Pogačnik, tudi avtor več strokovnih člankov in učbenika o taktiki podmornic. "Delal sem na vseh podmornicah, tudi na P-913. Vozil sem jo kot avto," pripomni v šali. Podmornica P-913 je bila ena najmanjših jugoslovanskih podmornic, namenjena pa je bila za polaganje minskih preprek in za izkrcavanje pomorskih diverzantov - vadbeno seveda. Sprejela je do deset članov posadke, ki so morali biti tako izurjeni, da so delovali "kot eden".
"Najtežja naloga je bilo sprejemanje diverzantov. Z njimi smo bili sicer na vezi, opremljeni so bili tudi s kompasi. Toda to je teorija, ko si enkrat v morju, je podmornico težko najti. Podmornica pa je takrat v nevarnosti, da bo odkrita. Precej rizična situacija," podoživlja Pogačnik tako realistično, kot da bi šlo zares.
