Mali izlet iz teme:
@Kumbor
Ljudsko oko je naučeno da prepoznaje jasne oblike, tako da mu treba malo više vremena da prepozna/locira kockaste oblike ili male točkice. A i bolje razbija siluetu. Kao oca svih točkastihmaskirnih šara brojimo Nemca Otta Schinka sa njegovom "flecktarn" 5 bojnom shemom.
Pikčaste uniforme
Prvi, ki so po drugi svetovni vojni v vojsko uvedli res revolucionaren maskirni vzorec, so bili v začetku 80. let prejšnjega stoletja Nemci.
Podoben vzorec kot nemški flecktarn so pred tem razvijali že Francozi v družbi Texunion, vendar ga je njihova vojska zavrnila,
tako da so ga končali v nemškem Marquart & Schulzu. Vzorec majhnih lis v petih barvah je zelo spominjal na maskirne vzorce
profesorja Otta Schinka, ki so jih med drugo svetovno vojno razvili za Waffen SS. Čeprav so bili ti najučinkovitejši in najnaprednejši
maskirni vzorci druge vojne, je na njihovo obuditev in dodelavo vplivalo dejstvo, da nobena država po letu 1945 zaradi povezovanja s
premagano nacistično ideologijo ni hotela uvesti ali razvijati teh vzorcev. Pri tem mislimo predvsem na evropske države in države v
Severni Ameriki. Tradicionalni sovražniki Izraela in nekatere države Latinske Amerike so imeli še do pred kratkim v skoraj enake
maskirne vzorce oblečene svoje vojake. Tako se je 40 let od kapitulacije tretjega rajha to spremenilo.
Nemci so v 90. letih prejšnjega stoletja za svojo zvezno vojsko razvili še puščavski odtenek, čemur so sledili tudi Danci. Kot vzor so
za svoj maskirni vzorec flecktarn vzeli Japonci. V to skupino bi lahko uvrstili še skoraj nov italijanski vegetato in finski model 05, ki
sodita v tako imenovane računalniško obdelane maskirne vzorce z majhnimi lisami, vendar te niso poligonalne ali pravokotne oblike.
Podoben vzorec, kot je finski, je bilo opaziti tudi med reševanjem talcev iz šole v Beslanu. Imeli so ga pripadniki ruskih enot notranjega
ministrstva, poimenovali pa so ga partizan. Na ruskem vzorcu oziroma nemškem načinu lis temelji tudi nova ukrajinska uniforma, ki
je sestavljena iz petih barv. Podobne vzorce v mestnem, to je sivem, odtenku uporabljata še poljska in brazilska policija.
Digitalni vzorci
Če smo že pri Rusih, lahko začnemo še z drugim tipom maskirnih vzorcev, katerega zamisli so se tako kot pri prvem vzorcu pojavile
v zadnjih letih druge svetovne vojne. Rusi, v tistem času Sovjeti, so med razvojem taktike globokega vdora admirala Tuhačevskega
razvili veliko maskirnih vzorcev, s katerimi so opremili svoje ostrostrelce, izvidnike, padalce in enote NKVD. Med njimi danes najbolj
izstopa model maskirnega vzorca 1944, ki na svetlo zeleni podlagi s svetlo in temno rjavimi pravokotnimi lisami že malo spominja
na današnje digitalne maskirne vzorce. Čeprav z omejeno uporabo med drugo svetovno vojno so Sovjeti tudi začetniki v razvoju
pikslastih maskirnih vzorcev.
Njihovi strokovnjaki so odkrili, da se človeški vid, ki je navajen prepoznavati jasne oblike, hitreje zmede, če so lise na uniformi
pravokotnih in stopničastih oblik, kot če so večje in okrogle, na primer kot tiste, ki jih je pred tem uporabljala Rdeča armada.
Leta 1968 je maskirni vzorec M44 doživel spremembe, tako da so mu odvzeli barvni odtenek in povečali barvne lise. Dvobarvni vzorec
KLMK, kar je bila ruska kratica za kamuflirovani letni maskirovočji kombinezon, na Zahodu znan kot maskirni vzorec laser ali computer,
je bila prepoznavni znak enot Spetsnaza v Afganistanu. Šele deset let pozneje so na zahodu odkrili možnosti digitalnih oblik,
od prvih Dual–Texovih maskirnih vzorcev ameriških tankov, ki so bili v zahodni Nemčiji, do Hiperstealthovega vzorca catpada leta
1995 pa je minilo skoraj 20 let. Danes je tiskanje pikslastih vzorcev bolj modni trend, saj vsak vzorec digitalnih oblik nima tudi želenih
lastnosti maskirnih vzorcev tako imenovane četrte generacije.
Glede na to, da danes ni težko s pomočjo interneta in druge informacijske tehnologije razbrati, kakšne barve prevladujejo na
posameznem območju in iz tega izločiti od štiri do šest univerzalnih barvnih odtenkov, iz katerih bomo sestavili določen maskirni
vzorec, pa to ni tako preprosto glede na vedno večjo uporabo in uvajanje novih digitalnih vzorcev predvsem v Evropi, in sicer v
baltskih državah, na Poljskem, Hrvaškem, v Srbiji ter Rusiji, Aziji, na Kitajskem, Tajskem, v Indoneziji, Koreji, na Filipinih, v Tajvanu ter v Združenih državah Amerike.
Na internetu smo lahko opazili, da marsikateri izmed teh vzorcev le na videz spominja na novo generacijo maskirnih vzorcev, testi
in analize s terena pa so pokazali, da vzorec ni tako učinkovit, kot bi moral biti za sodobne maskirne vzorce in da je na ravni maskiranja,
ki so ga dosegale uniforme že v 70. letih prejšnjega stoletja. Pri tem ne gre za napake v materialu uniform, temveč kakovosti tiska
in pravilnem nanosu barv ter njihovih reakcijah ob stiku s tkanino, saj celo minimalna sprememba odtenka lahko pokvari učinek maskirnega
vzorca. Ko so Kanadčani sprejeli v svojo vojsko nov digitalni maskirni vzorec, so se pri prvih kosih uniform, izdelanih v Angliji,
pokazale pomanjkljivosti, ki se pri tistih na testih niso. Nove uniforme so bile narejene v Kanadi in tovarna, ki jih je izdelovala, ni imela
strojne opreme za tiskanje barve na blago oziroma platno. Barvni vzorci so imeli preveč elipsasta digitalna polja, brez ostrih robov,
ponekod pa se je barva med njimi prelivala. Da bi rešili to težavo, so morali tisti, ki izdelujejo nove uniforme, uvoziti posebno strojno
tehnologijo iz Velike Britanije, da so potiskali blago dovolj natančno in z odtenki, ki jih je določilo podjetje, ki je maskirni vzorec zasnovalo.
Čakanje na to tehnologijo, ki ni lahko dostopna, je povzročilo zamik pri opremljanju kanadske vojske z novimi uniformami za
skoraj šest mesecev. To velja predvsem za države, ki nimajo ustrezne tekstilne tehnologije, in ponaredke uniform, ki jih izdelujejo
predvsem za civilni trg v Aziji.
Zadnja nevšečnost s kopiranjem je bil poljski poskus, da bi za pripadnike svojih posebnih enot izdelali približek multicama, za katerega
ima licenco za izdelavo oziroma tiskanje podjetje Crey Precision. Vzorec namreč ni dosegel želenih značilnosti univerzalne kamuflaže,
čeprav je bila barva enaka kot pri originalu. Kopije novih uniform ACU so bile zelo priljubljene tudi v ameriški vojski, ker so bile te med
uvajanjem dostopnejše, vendar jih je moral generalštab prepovedati, saj so bili vojaki zaradi slabše izdelave in tiska na bojišču bolj opazni
kot tisti, ki so nosili uniforme uradno določenih proizvajalcev, in so zato postali bolj izstopajoča tarča. Dodali bi lahko, da je imela
marsikatera uniforma, ki ni bila prava, tudi lastnosti, ki so ščitile uporabnika celo pred nekaterimi nočnimi opazovalnimi napravami,
vendar je bila večina žrtev med vojaki podnevi, vzrok pa je bilo sovražnikovo lahko pehotno orožje.
V strokovni javnosti je znano, da je v zahodni civilizaciji le nekaj podjetij in družb, ki se namensko ukvarjajo in so sposobne izdelati
kakovosten ter predvsem učinkovit maskirni vzorec četrte generacije. Med vodilna podjetja sodijo kanadski Hyper Stealth, ki
je do zdaj razvil večino digitalnih vzorcev za kanadsko (CADPAD) in ameriško vojsko (ACU) s korpusom mornariške pehote (MARPAD),
za Jordanijo, Finsko, Latvijo, Peru, Kolumbijo, Čile in celo za ameriško podjetje, ki se ukvarja z varnostnimi storitvami zunaj
ZDA. Nekaj referenc pri razvoju maskirnih vzorcev ima tudi ameriški koncern Crey, ki se ukvarja z industrijskim oblikovanjem in ima
pogodbo z DARPO pri programu FCS. Za tega je v podprojektu Future Force Warrior razvil vzorec multicam. K tema družbama, ki se
ukvarjata z maskirnimi vzorci, bi lahko dodali še Reggewolf, katerega vzorce ta trenutek preizkušajo v Avstraliji.
Izvor:
Revija Slovenska VojskaLPB
